Gettysburški govor Abrahama Lincolna: zgodovina in pomen

V bitki pri Gettysburgu se je od 1. do 3. julija 1863 borilo približno 172.000 ameriških vojakov. Bitka pri Gettysburgu je pomembno vplivala na ameriško državljansko vojno in na mesto Gettysburg v Pensilvaniji, kjer je živelo le 2 400 ljudi. Na bojišču je bilo več kot 7500 trupel mrtvih vojakov in 5000 konj. Sarah Broadhead, žena in mati, ki je živela v mestu, se je bala, da jih bo "obiskala kuga". Eliza Farnham, medicinska sestra, je kraj imenovala "ena velika bolnišnica". Podobno je govoril tudi vojaški zdravnik: "Deset dni po bitki pri Gettysburgu je bilo ... največje človeško trpljenje, ki ga ta narod pozna od svojega rojstva.

Prebivalci Gettysburga so želeli mrtve pokopati na ustrezen način. Najprej so nameravali kupiti zemljišče za pokopališče in od družin umrlih zahtevati, da plačajo pokop. Vendar ta zamisel ni bila všeč Davidu Willisu, bogatemu 32-letnemu odvetniku. Pisal je guvernerju Pensilvanije Andrewu Greggu Curtinu in ga prosil, naj narodno pokopališče podprejo zvezne države. Willisu je bilo dovoljeno kupiti 17 akrov (69 000 m²) za pokopališče v čast ljudem, ki so umrli v bitki. Za zemljišče je plačal 2 475,87 USD.

Sprva je Wills želel novo pokopališče posvetiti v sredo, 23. oktobra. Za glavnega govornika je prosil Edwarda Everetta. Everett je bil v tistem času zelo znan govornik. Bil je tudi državni sekretar, senator ZDA, predstavnik ZDA, guverner Massachusettsa, predsednik univerze Harvard in podpredsedniški kandidat. Vendar je Everett odgovoril, da ne bo mogel tako hitro pripraviti dobrega govora, in želel prestaviti datum posvetitve. Organizacijski odbor se je strinjal in posvetitev je bila prestavljena na četrtek, 19. novembra.

Wills in odbor za prireditev so nato prosili predsednika Lincolna, naj se pridruži slovesnosti. Willsovo pismo je vsebovalo: "Želimo, da ... vi kot glavni izvršni direktor naroda uradno (uradno) razmejite ta zemljišča ... z nekaj ustreznimi (primernimi) pripombami". Lincoln je bil uradno povabljen šele 17 dni pred slovesnostjo, medtem ko je Everett prejel vabilo 40 dni prej. "Čeprav obstaja nekaj dokazov, da je Lincoln pričakoval Willsovo pismo, je zaradi poznega datuma avtor (pisec) videti aroganten ... Sedemnajst dni je bilo izredno (presenetljivo) kratko obvestilo za predsedniško udeležbo celo po standardih devetnajstega stoletja". Poleg tega je bilo iz Willsovega pisma "predsedniku prav tako jasno, da bo imel le majhno vlogo pri slovesnostih".

Lincoln je 18. novembra z vlakom prispel v Gettysburg. Prenočil je v Willsovi hiši na trgu v Gettysburgu. Tam je dokončal govor, ki ga je napisal v Washingtonu, D. C. Obstaja priljubljena zgodba, da je Lincoln svoj govor dokončal na vlaku na hrbtni strani ovojnice, vendar to ne drži. Obstaja več zgodnjih kopij na papirju Executive Mansion in poročila o tem, da je Lincoln dokončal svoj govor, ko je bil gost Davida Willsa v Gettysburgu. Zjutraj 19. novembra ob 9.30 se je Lincoln na rjavem konju pridružil meščanom in vdovam, ki so korakali do posvečenih zemljišč.

Slovesnosti se je udeležilo približno 15.000 ljudi. Med njimi so bili tudi guvernerji šestih od 24 držav Unije. To so bili Andrew Gregg Curtin iz Pensilvanije, Augustus Bradford iz Marylanda, Oliver P. Morton iz Indiane, Horatio Seymour iz New Yorka, Joel Parker iz New Jerseyja in David Tod iz Ohia. Kanadski politik William McDougall je prišel kot Lincolnov gost. Zgodovinarji se ne strinjajo glede natančnega kraja, kjer je potekala slovesnost ob posvetitvi na pokopališču. Na dan slovesnosti je bilo premikanje vseh trupel v grobove na pokopališču končano manj kot polovico.

Do avgusta 1863 je bilo v bitkah državljanske vojne ubitih ali ranjenih na milijone ljudi. Zaradi tega so ljudje na severu začeli sovražiti Lincolna in vojno. Lincolnovi nabori leta 1863 niso bili priljubljeni, ljudje pa so se nad njimi najbolj razjezili v času newyorških naborniških nemirov. To je bilo le deset dni po bitki pri Gettysburgu. Septembra 1863 je guverner Pensilvanije Curtin Lincolnu povedal, da se ljudje obračajo proti vojni:

Če bi se volitve zgodile zdaj, bi bil izid izredno dvomljiv (ne gotov), in čeprav večina naših diskretnih prijateljev verjame v izid, je moj vtis, da bi bile možnosti proti nam. V državi je vpoklic zelo osovražen ... demokratskim voditeljem je uspelo vzbuditi predsodke in strasti ter v veliki meri vnesti svoj strup v misli ljudi, spremembe pa so proti nam.

Poleti 1864 je Lincolna skrbelo, da bo zaradi slabega razpoloženja ljudi izgubil predsedniške volitve. Jeseni leta 1863 ga je začelo zelo skrbeti, da bi ohranil razpoloženje Unije v zvezi z vojnimi prizadevanji. To je bil največji namen Lincolnovega govora v Gettysburgu.

Program, ki so ga za ta dan pripravili Wills in njegov odbor, je vključeval:

• Glasba skupine Birgfield's Band
• Molitev, avtor: Reverend T.H. Stockton, D.D.
• Glasba mornariškega orkestra
• Govor, ki ga je imel častni član Edward Everett
• Glasba, himna, ki jo je pripravil B.B. French, Esq.
• Posvetilo predsednika Združenih držav Amerike
• Dirge, ki ga zapoje izbrani zbor
• Benedikcija, ki jo je izrekel reverend H.L. Baugher, D.D.

Lincolnov kratek govor je v zgodovini postal znan kot eden najboljših primerov angleških javnih govorov. Everettov dveurni govor so tisti dan poimenovali "Gettysburški govor", vendar njegov govor danes ni dobro znan. Začel se je:

"Ko stojimo pod tem mirnim nebom, s pogledom na ta širna polja, ki zdaj počivajo od dela iztekajočega se leta, ko se pred nami mračno dvigajo mogočne Allegenije, ko pod našimi nogami ležijo grobovi naših bratov, z obotavljanjem dvigam svoj ubogi glas, da bi prekinil ... tišino Boga in narave. Toda dolžnost ... je treba opraviti; - prosim vas, da mi izkažete ... svoje sočutje."

Dve uri pozneje se je končal z:

"Prepričan sem, da se nam bodo pridružili, ko se bomo poslovili od prahu teh mučeniških junakov, da ... v slavnih analih naše skupne države ne bo svetlejše strani od tiste, ki pripoveduje o bitkah pri Gettysburgu."

Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije.

Ko je Everett končal svoj govor, je Lincoln govoril dve ali tri minute. Lincolnovih "nekaj primernih pripomb" je vojno povzelo v desetih stavkih.

Lincolnov govor je v zgodovini zelo pomemben, vendar se sodobni znanstveniki ne strinjajo glede besed govora. V časopisnih poročilih o dogodku je natisnjenih veliko različnih sodobnih različic. Med njimi veliko ljudi meni, da je različica Bliss, napisana nekaj časa po govoru za prijatelja, najbolj zanesljivo besedilo. Vendar se njeno besedilo razlikuje od pisnih različic, ki jih je Lincoln pripravil pred govorom in po njem. To je edina različica, ki jo je Lincoln podpisal. To je tudi zadnja različica, za katero je znano, da jo je napisal.

Garry Wills v knjigi Lincoln at Gettysburg ugotavlja podobnost med Lincolnovim govorom in Periklovim pogrebnim govorom med peloponeškovojno (to ugotavljata tudi James McPherson in Gore Vidal). Periklov govor se začne s spominom na ugledne ljudi: "Začel bom z našimi predniki: pravično in primerno je, da jih ob priložnosti, kot je ta, najprej omenimo". To je zelo podobno znamenitemu začetku Gettysburškega govora. V Gettysburškem govoru je Lincoln začel z besedami o tem, kako so "naši očetje na tej celini ustvarili nov narod". Nato je pohvalil trdno demokracijo v njihovi državi: "Če pogledamo zakone, ti zagotavljajo enako pravičnost za vse". Počastil je žrtvovanje mrtvih: "Tako so se odločili, da raje umrejo v uporu, kot da bi živeli v podrejenem položaju, in tako so se izognili le sramoti, ampak so se z nevarnostjo soočili iz oči v oči". Prav tako toplo spodbuja žive, naj se še naprej borijo za pravo demokracijo: "Vi, njihovi preživeli, se morate odločiti za enako neomajno odločitev na tem področju, čeprav lahko molite, da bi imelo srečnejši izid".

Toda pisatelj Adam Gopnik je menil drugače. V reviji The New Yorker je zapisal, da je bila Everettova oracija odkrito neoklasicistična. Everett je na primer neposredno govoril o Maratonu in Periklu. Vendar je dejal, da je "Lincolnova retorika namesto tega namerno biblična". Dodal je še, da je v vseh njegovih govorih težko najti očitne klasične reference. Gopnik je menil, da je "Lincoln tako popolnoma obvladal zvok Biblije kralja Jakoba, da je lahko abstraktna vprašanja ustavnega prava preoblikoval (ponovno oblikoval) v biblične izraze (besede iz Biblije), tako da je predlog (sugestija), da bi Teksas in New Hampshire za vedno povezala ena sama pošta, zvenel kot nekaj naravnost iz Geneze".

Obstaja veliko teorij o tem, od kod izvira Lincolnov izraz "vlada ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo". V ameriškem mesečniku The Monthly Review of Reviews je zapisano, da so na Lincolna močno vplivali zapisi Williama Herndona, Lincolnovega odvetniškega partnerja. William Herndon je v knjigi Abraham Lincoln: The True Story of A Great Life zapisal, da je Lincolnu prinesel nekaj pridig abolicionističnega duhovnika Theodorja Parkerja, ki so ga ganile.

Craig R. Smith je v članku "Criticism of Political Rhetoric and Disciplinary Integrity" predlagal, da je na Gettysburški govor vplival govor senatorja iz Massachusettsa Daniela Websterja. Webster je v svojem "Drugem odgovoru Hayneu" slavno vzkliknil: "Svoboda in Unija, zdaj in za vedno, eno in neločljivo"! V tem govoru iz leta 1830 je Webster tudi opisal zvezno vlado kot "ustvarjeno za ljudi, ustvarjeno s strani ljudi in odgovorno ljudem". Ta izraz je bil zelo podoben Lincolnovemu izrazu "vlada ljudstva, ki jo vodi ljudstvo in je odgovorna ljudstvu". Webster je tudi dejal: "Ta vlada ... je neodvisen potomec ljudske volje. Če je treba povedati resnico, jo je ljudstvo uvedlo, ustanovilo in jo je do zdaj podpiralo, med drugim tudi zato, da je uvedlo nekatere koristne omejitve za suverenost držav".

Willsa je zanimalo, kako je Lincoln uporabil ideje rojstva, življenja in smrti. Lincoln je narod opisal kot "rojenega", "spočetega", ki ne bo "propadel". Drugi, kot je Allen C. Guelzo, so predlagali, da je Lincolnov izraz "four score and seven" zadeval Psalm 90,10 v različici Svetega pisma kralja Jakoba. Tam je človekovo življenje opisano kot "šestdeset let in deset let; če pa je zaradi moči, je to osemdeset let".

Poročila očividcev o Lincolnovem nastopu so različna. Leta 1931 je 87-letna gospa Sarah A. Cooke Myers povedala, da je po Lincolnovem govoru vladala dostojanstvena tišina. Bila je tam, ko je bila stara 19 let. "Bila sem blizu predsednika in sem slišala ves govor, vendar se mi je zdel kratek. Nato je bila impresivna tišina, kot je bila na našem srečanju prijateljev v Menallenu. Ko je prenehal govoriti, ni bilo nobenega aplavza." Zgodovinar Shelby Foote je dejal, da je bil aplavz, ki je prišel po dolgem času, "komajda vljuden". Guverner Pensilvanije Curtin pa je dejal: "Govor je izrekel (povedal) z glasom, ki ga je slišala vsa množica (ljudi). Množica je utihnila v tišino, ker je predsednik stal pred njimi ... To je bilo tako impresivno! To je bila skupna pripomba vseh. Takšen govor, kot so rekli, je bil!"

Obstaja zgodba, da se je Lincoln obrnil na svojega telesnega stražarja Warda Hilla Lamona in dejal, da njegov govor "ne bo uspešen". Garry Wills je trdil, da ta zgodba ni resnična. Dejal je, da je bil Lamon edina oseba, ki se je spomnila te pripombe, in da ni zanesljiva. Garry Wills je menil, da je Lincoln pri Gettysburgu naredil, kar je želel.

Naslednji dan je Everett napisal pismo Lincolnu. V pismu je pohvalil predsednika za njegov govor: "Vesel bi bil, če bi se lahko pohvalil, da sem se v dveh urah približal osrednji (glavni) ideji dogodka, kot ste se vi v dveh minutah." Lincoln je odgovoril, da je vesel, da govor ni bil "popoln neuspeh".

Drugi odzivi javnosti na govor so bili po posameznih strankah različni. Demokratski Chicago Times je zapisal: "Vsakega Američana mora ob branju neumnih, pavšalnih in nepomičnih izjav (pripomb) človeka, ki ga je treba inteligentnim tujcem predstaviti kot predsednika Združenih držav, mravljinčiti po licu." Vendar je republikanski New York Times govor pohvalil. Časopis Springfield, MA. Republikanski časopis je natisnil celoten govor in ga označil za "popoln biser", ki je bil "globok v čustvih, kompakten (preprost) v mislih in izražanju ter okusen in eleganten v vsaki besedi in vejici". Časopis Republican je zapisal, da bi se Lincolnove kratke pripombe "izplačale še naprej preučevati kot vzorčni govor".

Zvočni spomini

William R. Rathvon je edini znani očividec govora v Gettysburgu, ki je zapustil zvočni posnetek svojega spomina. Rathvonove pripombe so bile posnete 12. februarja 1938, eno leto pred njegovo smrtjo leta 1939. Na posnetku je bilo tudi njegovo branje samega nagovora. Naslov posnetka je bil "I Heard Lincoln That Day - William R. Rathvon, TR Productions". Nacionalni javni radio (NPR) je leta 1999 med projektom "Quest for Sound" (Iskanje zvoka) odkril kopijo. NPR je omogočil, da ljudje slišijo posnetek ob Lincolnovem rojstnem dnevu.

Fotografije

Edino znano in potrjeno fotografijo Lincolna v Gettysburgu je posnel David Bachrach. Leta 1952 je bila identificirana v zbirki fotografskih plošč Mathewa Bradyja. Lincolnov govor je bil kratek, vendar je Lincoln skupaj z drugimi v preostalem delu programa sedel več ur. Ker je bil Everettov govor zelo dolg in ker so fotografi v 19. stoletju potrebovali veliko časa, da so se pripravili na fotografiranje, je verjetno, da fotografi niso bili pripravljeni na to, kako kratek je bil Lincolnov govor. Leta 2006 je John Richter v zbirki Kongresne knjižnice identificiral še dve fotografiji.

"Pod Bogom"

V Nicolayevih in Hayevih izvodih ni besed "pod Bogom", vendar se pojavijo v treh poznejših izvodih (Everett, Bancroft in Bliss). Zato nekateri skeptiki domnevajo, da Lincoln v Gettysburgu ni rekel "pod Bogom". Kljub temu so vsaj trije poročevalci telegrafirali besede govora v Gettysburgu z vključenimi besedami "pod Bogom". Zgodovinar William E. Barton pravi:

"Vsako stenografsko poročilo, dobro, slabo in brezbrižno, pravi, da se bo narod pod Bogom na novo rodil v svobodi. Ni bilo skupnega vira, iz katerega bi vsi poročevalci lahko dobili te besede, razen iz Lincolnovih ust ob izreku. Ne moremo reči, da je [vojni sekretar] Stanton te besede predlagal po Lincolnovi vrnitvi v Washington, saj so jih popoldne na dan razglasitve telegrafirali vsaj trije novinarji."

Med novinarji, ki so bili takrat tam, so bili Joseph Gilbert, Charles Hale in John R. Young. Prisotni so bili tudi novinarji časopisov Cincinnati Commercial, New York Tribune in New York Times. Charles Hale "je imel v roki beležnico in svinčnik ter je zapisoval predsednikove počasne besede". "Zapisal je to, kar je označil za natančen jezik Lincolnovega nagovora ... Njegovi sodelavci so potrdili njegovo pričevanje, ki je bilo sprejeto, kot si zasluži, po svoji nominalni vrednosti". Lincoln je verjetno govoril drugače, kot je bil pripravljen, in je dodal izraz, ko je govoril.

Pomen Gettysburškega govora v zgodovini Združenih držav se kaže v tem, da je že dolgo del ameriške kulture. Popularna dela se pogosto sklicujejo na Gettysburški govor, kot da bi pričakovali, da bo občinstvo poznalo Lincolnove besede. Od govora je minilo že veliko let, vendar je še vedno eden najbolj znanih govorov v ameriški zgodovini. Slavni govor Martina Luthra Kinga mlajšega "Imam sanje" je govoril o Gettysburškem govoru. Avgusta 1963 je King govoril o predsedniku Lincolnu in njegovih znanih besedah: "Pred petsto leti je veliki Američan, v čigar simbolični senci danes stojimo, podpisal Razglas o osvoboditvi. Ta ... odlok je bil velika ... luč upanja za milijone črnskih sužnjev, ki jih je ožgal ogenj ... krivice".

V francoski ustavi je bilo zapisano, da je Francija "gouvernement du peuple, par le peuple et pour le peuple" ("vlada ljudstva, po ljudstvu in za ljudstvo"). To je bil neposreden prevod Lincolnovih besed.

Nagovor je postal del ameriške tradicije. Učijo se ga v šolah, pisatelji pa ga toplo hvalijo. Gettysburški govor prikazuje pomembno razlago Deklaracije o neodvisnosti, ki se je še vedno spominjamo in jo uporabljamo. Na splošno velja za enega najpomembnejših dokumentov v zgodovini ZDA, skupaj z Deklaracijo o neodvisnosti in Ustavo. Še danes je eden najbolj znanih, priljubljenih in citiranih sodobnih govorov.