Dietrich Fischer-Dieskau: nemški bariton, mojster Lieder in najbolj posnet pevec

Dietrich Fischer-Dieskau se je rodil v Berlinu. Njegovi starši so bili učitelji. Kot otrok je začel peti, pri 16 letih pa se je začel učiti petja. Med drugo svetovno vojno, leta 1943, se je moral pridružiti nemški vojski (Wehrmachtu). Takrat je šele končal šolo. Leta 1945 so ga ujeli v Italiji in dve leti preživel kot ameriški vojni ujetnik. V tem času je v taboriščih za vojne ujetnike prepeval pesmi nemškim vojakom, ki so hrepeneli po domu.

Leta 1947 se je vrnil v Nemčijo, kjer je začel svojo profesionalno kariero in brez vaj zapel baritonski solo v Brahmsovem Nemškem rekviemu. (V zadnjem trenutku je zamenjal bolnega pevca.) Še istega leta je imel v Leipzigu svoj prvi recital za samospeve.

Od začetka kariere je sodeloval s slavnima liričnima sopranistkama Elisabeth Schwarzkopf in Irmgard Seefried ter snemalcem Walterjem Leggeom, s katerim je posnel zelo priljubljene albume samospevov Franza Schuberta in Huga Wolfa.

Jeseni 1948 je Fischer-Dieskau postal glavni lirični baritonist v Städtische Oper Berlin (Mestna opera, Zahodni Berlin) in prvič nastopil v vlogi Posa v Verdijevem Don Carlosu pod vodstvom dirigenta Ferenca Fricsaya. Ta družba, po letu 1961 znana kot Deutsche Oper, je bila njegov umetniški dom vse do njegove upokojitve na opernem odru leta 1978.

Fischer-Dieskau je gostoval v opernih hišah na Dunaju in v Münchnu. Po letu 1949 je imel koncertne turneje na Nizozemskem, v Švici, Franciji in Italiji. Leta 1951 je prvič nastopil na koncertu na Salzburškem festivalu z Mahlerjevimi Lieder eines fahrenden Gesellen (Pesmi popotnika) pod vodstvom Wilhelma Furtwänglerja. Začel je nastopati po vsem svetu: v Royal Albert Hallu v Londonu, Bostonu v Massachusettsu in na festivalu v Bayreuthu.

Kot operna pevka je Fischer-Dieskau nastopala predvsem v Berlinu in v Bavarski državni operi v Münchnu. Gostoval je tudi v Dunajski državni operi, v Kraljevi operni hiši Covent Garden v Londonu, v Hamburški državni operi, na Japonskem in v Kraljevem gledališču v Edinburgu v okviru Edinburškega festivala. Prvo turnejo po Združenih državah Amerike je imel leta 1955, ko je bil star 29 let. Na tamkajšnjih recitalih ga je spremljal Gerald Moore. Z Geraldom Moorom je posnel številne pesmi in z njim imel številne recitale, dokler se Moore leta 1967 ni upokojil. Vendar sta tudi po tem še naprej snemala. Njuni posnetki Schubertovih ciklov pesmi Die schöne Müllerin in Die Winterreise so bili zelo cenjeni.

Fischer-Dieskau je izvajal tudi številna dela živečih skladateljev, kot so Benjamin Britten, Samuel Barber, Hans Werner Henze, Karl Amadeus Hartmann, Ernst Krenek in Witold Lutosławski.

Fischer-Dieskau je posnel tudi številne znane vloge v italijanskih operah, na primer Verdijevega Rigoletta in Rodriga v Verdijevem Don Carlosu, Scarpio v Toski Giacoma Puccinija. Leta 1978 se je upokojil iz opere.

Fischer-Dieskauova glasbenost in tehnika sta bili vedno popolni. Na novega leta dan 1993 se je pri 67 letih upokojil in se posvetil dirigiranju, poučevanju (zlasti interpretaciji samospevov), slikanju in pisanju knjig.

Leta 1949 se je Fischer-Dieskau poročil z violončelistko Irmgard Poppen. Skupaj sta imela tri sinove: Mathiasa, ki je postal scenograf, Martina (dirigenta) in Manuela (violončelista). Irmgard je umrla leta 1963 zaradi zapletov po porodu. Nato je bil Fischer-Dieskau poročen z igralko Ruth Leuwerik, od leta 1965 do 1967, in Kristino Pugell, od leta 1968 do 1975. Od leta 1977 do svoje smrti je bil poročen s sopranistko Julijo Varady.

·         Fischer-Dieskau poje "Kindertotenlieder" Gustava Mahlerja