Mandejstvo: monoteistična in dualistična vera mandajcev, zgodovina in diaspora

Mandeizem je religija mandejskega ljudstva. Temelji na skupni zgodovini in dediščini. Ne obstaja noben ustaljen sklop verskih prepričanj in doktrin. Osnovni vodnik po mandejski teologiji ne obstaja. Korpus mandejske literature je precej obsežen. Zajema tudi teme, kot so eshatologija, spoznavanje Boga in posmrtno življenje. Vendar to počne nesistematično. Razen duhovnikov jo pozna zelo malo ljudi.

Osnovna prepričanja

Po mnenju E. S. Drowerja je za mandejsko gnozo značilnih devet značilnosti, ki se v različnih oblikah pojavljajo tudi v drugih gnostičnih sektah:

1. Obstaja najvišja entiteta brez oblike. Izrazila se je tako, da je ustvarila številne duhovne, eterične in materialne svetove in bitja. Obstaja Stvarnik, ki je izšel iz nje in ustvaril vse te svetove in bitja. Kozmos je ustvaril arhetipski človek, ki ga ustvarja v podobi, ki je podobna njegovi lastni obliki.
2. Dualizem: kozmični Oče in Mati, Svetloba in Tema, Desnica in Levica, sinizija v kozmični in mikrokozmični obliki.
3. Značilnost tega dualizma so nasprotni tipi, svet idej.
4. Duša je prikazana kot izgnanka, ujetnica: njen dom in izvor je najvišja Entiteta, h kateri se na koncu vrne.
5. Planeti in zvezde vplivajo na usodo in človeka ter so tudi kraji, kjer se zadržujejo po smrti.
6. Duh rešitelj ali duhovi rešitelji, ki pomagajo duši na njenem potovanju skozi življenje in po njem v "svetove svetlobe".
7. Kultni jezik simbolov in metafor. Ideje in lastnosti so poosebljene.
8. "Skrivnosti", tj. zakramenti za pomoč in očiščenje duše, da bi ji zagotovili preporod v duhovno telo in vzpon iz sveta materije. Pogosto gre za prilagoditve obstoječih sezonskih in tradicionalnih obredov, ki jim je dodana ezoterična razlaga. V primeru Nahorcev ta razlaga temelji na zgodbi o stvarjenju (glej 1 in 2), zlasti na božanskem človeku Adamu kot kronanem in maziljenem kralju-knezu.
9. Za iniciate je predpisana velika tajnost; popolna razlaga 1, 2 in 8 je rezervirana za tiste, ki so sposobni razumeti in ohraniti gnozo.

Mandejci verjamejo v zakon in razmnoževanje ter v pomen etičnega in moralnega načina življenja na tem svetu. Družinskemu življenju dajejo velik pomen. Zato mandejci ne prakticirajo celibata ali askeze. Vendar pa se vzdržijo močne pijače in rdečega mesa. Pričakujejo prihodnost, osvobojeno vpliva Tore, ki je po njihovem mnenju slabega izvora. Čeprav se strinjajo z drugimi gnostičnimi sektami, da je svet ječa, v kateri vladajo planetarni arhonti, je ne dojemajo kot kruto in neprijazno ječo.

Mandejska verska besedila

Mandejci imajo veliko verskih besedil. Najpomembnejše med njimi je Genzā Rabbā ali Ginza. Ginza je zbirka zgodovine, teologije in molitev. Genzā Rabbā je razdeljena na dve polovici - Genzā Smālā ali "leva Ginza" in Genzā Yeminā ali "desna Ginza".

Pred izumom tiskarskega stroja so ljudje besedila prepisovali ročno. Tisti, ki so to počeli, so se imenovali pisarji. Pisava vsakega človeka je v določenih pogledih posebna. Tako je bilo tudi pri pisarjih. Pisar je lahko na določen način združil dve črki ali na poseben način naredil pike na tistih črkah, ki jih imajo. Jorunn J. Buckley si je ogledal te posebne znake, ki so jih prepisovalci pustili v levem ginzu. Tako je lahko pokazal, da prepisovanje tega besedila sega v pozno 2. ali zgodnje 3. stoletje našega štetja. Ti posebni znaki kažejo, da so mandajci obstajali najpozneje v poznem arsacidskem obdobju. To potrjuje tudi legenda, imenovana Harrān Gāwetā. Po tej legendi so Mandejci po uničenju Jeruzalema v 1. stoletju našega štetja zapustili Palestino in se naselili znotraj arsacidskega cesarstva. Čeprav se je Ginza razvijala tudi pod vladavino Sasanidov in islamskega cesarstva, lahko le malo besedilnih tradicij trdi, da je kontinuiteta tako obsežna.

Med drugimi pomembnimi knjigami je tudi Qolastā, "kanonični molitvenik Mandejcev", ki ga je prevedel E. S. Drower. Eno najpomembnejših del mandejskega svetopisja je Draša d-Iahia, "Knjiga Janeza Krstnika". Ta knjiga je dostopna tako laikom kot posvečencem. Obstajajo tudi številna druga verska besedila, kot so obredni komentarji, ki jih običajno berejo le člani duhovščine.

Jezik, v katerem je bila prvotno napisana mandajska verska literatura, je znan kot mandajščina in spada v družino aramejskih narečij. Zapisan je v kurzivni različici partske pisave. Večina mandejskih laikov ne govori tega jezika. Nekateri člani mandajske skupnosti v Iranu (približno 300-500 od skupno približno 5000 iranskih mandajcev) še vedno govorijo novomandajščino, sodobno različico tega jezika.

Glavni preroki

Mandejci imajo več prerokov. Iahia ali Iuhana "Janez Krstnik" ima poseben status, višji od njegove vloge v krščanstvu in islamu. Mandejci Janeza ne štejejo za ustanovitelja svoje vere. Častijo ga le kot enega svojih največjih učiteljev. Svoje verovanje vlečejo nazaj do Adama.

Mandejci trdijo, da je bil Jezus mšiha kdaba "lažni mesija", ki je spremenil nauk, ki mu ga je dal Janez. Mandejska beseda k(a)daba pa izhaja iz dveh korenov: prvi koren, ki pomeni "lagati", je tisti, ki se tradicionalno pripisuje Jezusu; drugi koren, ki pomeni "pisati", bi lahko pomenil drugi pomen, in sicer "knjiga". Nekateri mandejci, ki jih morda vodi ekumenski duh, trdijo, da Jezus ni bil "lažnivi Mesija", ampak "knjižni Mesija". Zadevna "knjiga" naj bi bila krščanski evangeliji. Zdi se, da gre za ljudsko etimologijo, ki nima opore v mandajskih besedilih.

Podobno menijo, da so bili Abraham, Mojzes in Mohamed lažni preroki, vendar priznavajo tudi druge preroške osebe iz monoteističnih tradicij, kot so Adam, njegova sinova Hibil (Abel) in Šitil (Set) ter njegov vnuk Anuš (Enoš), pa tudi Nuh (Noe), njegov sin Sam (Šem) in njegov sin Ram (Aram). Slednje tri imajo za svoje neposredne prednike.

Duhovniki in laiki

Obstaja stroga ločnica med mandajskimi laiki in duhovniki. E. S. Drower (The Secret Adam, str. ix) pravi, da so

[T]i, ki imajo v skupnosti skrivno znanje, se imenujejo Naṣuraiia - Naṣorejci (ali, če je težki 'ṣ' zapisan kot 'z', Nazorejci). Hkrati se nevedni ali napol nevedni laiki imenujejo 'mandejci', Mandaiia - 'gnostiki'. Ko človek postane duhovnik, zapusti 'mandejstvo' in vstopi v tarmiduto, 'duhovništvo'. Tudi takrat še ni dosegel pravega razsvetljenja, saj je to, imenovano 'Naṣiruta', rezervirano za zelo malo ljudi. Tisti, ki posedujejo njene skrivnosti, se lahko imenujejo naṣorejci, in 'naṣorejec' danes ne označuje le tistega, ki strogo upošteva vsa pravila obredne čistosti, temveč tudi tistega, ki razume skrivni nauk.

V mandejstvu obstajajo tri stopnje duhovništva: tarmidia "učenci" (novomandijsko tarmidānā), ganzibria "zakladniki" (iz staroperzijskega ganza-bara "id.", novomandijsko ganzeḇrānā) in rišamma "vodja ljudstva". Ta zadnja funkcija, najvišja stopnja mandajskega duhovništva, je bila dolga leta prazna. Trenutno je najvišja trenutno zasedena funkcija ganzeḇrā, naziv, ki se v verskem kontekstu prvič pojavi v aramejskih obrednih besedilih iz Persepolisa (približno 3. st. pr. n. št.) in je morda povezan s kamnaskires (elamsko < qa-ap-nu-iš-ki-ra> kapnuskir "zakladnik"), naslovom vladarjev Elymaisa (današnji Khuzestan) v helenističnem obdobju. Tradicionalno se lahko vsak ganzeḇrā, ki krsti sedem ali več ganzeḇrānā, kvalificira za urad rišamma, čeprav se mandajska skupnost kot celota še ni zbrala za nobenega kandidata.

Sodobno duhovništvo ima svoje neposredne začetke v prvi polovici ^19. stoletja. Leta 1831 je regijo opustošil izbruh kolere, ki je uničil večino, če ne celo vse mandejske verske avtoritete. Dva od preživelih akolitov (šgandia), Yahia Bihram in Ram Zihrun, sta ponovno vzpostavila duhovništvo na podlagi lastne izobrazbe in besedil, ki so jima bila na voljo.

Po Fihristu Ibn al-Nadima je bil Mani, ustanovitelj manihejstva, vzgojen v okviru sekte Elkasaitov (Elcesaitov ali Elchasaitov). Elkasaiti so bili krščanska krščanska krščanska sekta, ki je bila morda povezana z mandejci. Člani te sekte so se oblačili v belo barvo in opravljali krst kot mandejci. Živeli so v vzhodni Judeji in severni Mezopotamiji. Po legendi Harran Gawaitā naj bi se mandejci od tam preselili v južno Mezopotamijo. Mani je pozneje zapustil Elkasaite in ustanovil svojo lastno vero. Mandejski učenjak Säve-Söderberg je pokazal, da so Manijevi Tomažovi psalmi tesno povezani z mandejskimi besedili. To bi pomenilo, da je imel Mani dostop do mandajske verske literature.

Druge skupine, ki so bile identificirane z Mandejci, vključujejo "Nasorejce", ki jih je opisal Epifanij, in Dosithejce, ki jih je omenil Teodor Bar Kōnī v svojem Scholionu. Ibn al-Nadim omenja tudi skupino, imenovano Mughtasila, "samoabsolutisti", ki jo je mogoče enačiti z eno ali drugo od teh skupin. Člani te sekte so tako kot mandajci nosili belo barvo in opravljali krste.

Težko je reči, ali so skupine, kot so Elkasajci, Mughtasili, Nasorejci in Dositejci, povezane z Mandejci ali med seboj. Imena govorijo o tem, da obstaja več različnih skupin. Velik del nauka teh skupin je skrivnosten. Zaradi tega je težko razbrati naravo teh skupin ali odnose med njimi.

Preganjanje

Pod SadamomHuseinom so bili mandejci priznani kot verska manjšina. Veliko jih je obrtnikov, kot so kovači ali trgovci z zlatom in srebrom. Ti ljudje so pripadali srednjemu sloju. Odkar se je v Iraku zamenjala vlada, jih nadlegujejo islamski skrajneži. Poročajo tudi o napadih na ženske, ki se nočejo zakrivati. Večina iraških mandajcev je zato pobegnila in mandajski skupnosti v Iraku grozi izumrtje.

V Iranu Mandejci nimajo težav z nasiljem, vendar jim je zaradi zakona Gozinesh prepovedano polno sodelovanje v civilnem življenju. Ta zakon in druge določbe gozinesha zahtevajo verski pregled za ljudi, ki želijo dostopati do zaposlitve, izobraževanja in številnih drugih področij. Zelo pomemben del tega preverjanja je spoštovanje načel islama. Ti zakoni se redno uporabljajo za diskriminacijo verskih in etničnih skupin, ki niso uradno priznane, kot so mandejci.

Mnogi so odšli zaradi vojne v Iraku.

V začetku devetdesetih let 20. stoletja je bilo v Iraku več kot 60.000 mandajcev. Leta 2007 jih je tam ostalo le še približno 5.000 do 7.000; več kot 80 % iraških Mandajcev je bilo beguncev v Siriji in Jordaniji. To je posledica iraške vojne. Majhne populacije mandajcev živijo v Avstraliji (približno 3.500 po letu 2006), Kanadi, ZDA (približno 1.500), Združenem kraljestvu (približno 1.000) in na Švedskem (približno 5.000).

Zaradi trenutnega statusa Mandajev so številni ameriški intelektualci in borci za državljanske pravice pozvali svojo vlado, naj skupnosti podeli status begunca. Leta 2007 je New York Times objavil članek, v katerem je profesor iz Swarthmora Nathaniel Deutsch pozval Bushevo administracijo k takojšnjemu ukrepanju za ohranitev skupnosti:

Združene države niso želele iztrebiti Mandejcev, ene najstarejših, najmanjših in najmanj razumljenih manjšin v Iraku. To izumrtje v nastajanju je le še ena nesrečna in povsem nenamerna posledica naše invazije v Irak - čeprav to ne bo v tolažbo Mandejcem, katerih 2000 let stara kultura je v resni nevarnosti, da izgine z obličja zemlje. . . . . Ko so ameriške sile leta 2003 vdrle v Irak, je tam živelo verjetno 60 000 Mandejcev, danes pa jih je ostalo manj kot 5 000. . . . Od približno 500 iraških beguncev, ki so od aprila 2003 do aprila 2007 smeli vstopiti v Združene države, jih je bilo le nekaj Mandejcev. Kljub zavezi Busheve administracije, da bo v proračunskem letu, ki se je končalo [30. septembra 2007], sprejela 7 000 beguncev, jih je v državo vstopilo manj kot 2 000, od tega le tri iraške družine Mandejcev. Če bodo vsi iraški Mandejci dobili privilegiran status in jim bo dovoljen vstop v Združene države v večjem številu, bo to morda dovolj, da jih in njihovo starodavno kulturo rešimo pred uničenjem. V nasprotnem primeru bodo po 2000 letih zgodovine, preganjanja in vztrajnega preživetja zadnji gnostiki dokončno izginili kot žrtve izumrtja, ki ga je nehote sprožila malomarnost našega naroda v Iraku.

- Nathaniel Deutsch, profesor religije, Swarthmore College, 7. oktober 2007