Pokol v Nanjingu

Imena

Pokol v Nanjingu je znan tudi kot posilstvo v Nanjingu. V tistem času je bil znan kot Nankingski pokol ali Nankingsko posilstvo. Ime Nanjing se ni spremenilo: takrat in zdaj je bilo 南京, vendar so ljudje spremenili način zapisovanja zvenečih kitajskih imen z uporabo latinice. "Nanking" je bil črkovalnik Poštnega zemljevida, ki je običajno poskušal zapisati besede tako, kot so jih okoli leta 1900 izgovarjali lokalni prebivalci. "Nanjing" je pravopis pinyin, ki besede piše tako, kot bi morale zveneti v kitajščini.

Mandarinsko kitajsko ime za pokol v Nanjingu je Nánjīng Dàtúshā, kar pomeni isto. (Dàtúshā lahko po delih pomeni "veliko klanje in pobijanje", vendar je to skupaj le kitajska beseda za "pokol".) V tradicionalni kitajski pisavi je zapisana kot 南京大屠殺, v lažji kitajski pisavi, ki jo zdaj uporabljata celinska Kitajska in Singapur, pa kot 南京大屠杀.

Japonci lahko uporabljajo podobna imena, vendar ga pogosto raje imenujejo Nankin Jiken, kar pomeni "Stvar, ki se je zgodila v Nanjingu". V japonski pisavi je zapisano 南京事件.

Pokol

Pokol v Nanjingu je trajal več kot šest tednov. V tem času so vojaki japonske cesarske vojske:

• Umorjeni kitajski civilisti
• Umorjeni kitajski vojaki, ki so oddali orožje.
• Kradli in plenili, kar so hoteli.
• zažiganje stavb, da bi jih uničili.
• posiljevanje in mučenje otrok in odraslih.

Množični umor civilistov

V šestih tednih pokola v Nanjingu je japonska cesarska vojska (IJA) pobila od 40.000 do 300.000 ljudi. Težko je natančno ugotoviti, koliko ljudi je bilo ubitih v tem množičnem umoru, saj je IJA veliko trupel zažgala, druga zakopala v množična grobišča, tretja pa odvrgla v reko Jangce. Zato se znanstveniki in zgodovinarji ne strinjajo, koliko civilistov je bilo ubitih. ^{str. 1015}

Vendar se zgodovinarji strinjajo, da je japonska cesarska vojska začela pobijati kitajske civiliste že na dan, ko je vstopila v Nanjing. Tega dne je nemški poslovnež John Rabe v svoj dnevnik zapisal: "Na vsakih 100 do 200 metrov naletimo na trupla. Trupla civilistov, ki sem jih pregledal, so imela v hrbtu luknje po kroglah. Ti ljudje so ... [bežali] in bili ustreljeni od zadaj." ^{str. 67}

V drugem pokolu so japonski vojaki z brzostrelkami postrelili na tisoče Kitajcev. Trupla so pustili v jarku, ki so ga poimenovali "jarek za deset tisoč trupel". Večina zgodovinarjev meni, da je bilo v tem pokolu ubitih več kot 12 000 ljudi. IJA je pobila tudi približno 100 Huijev (manjšina na Kitajskem, ki je večinoma muslimanska).

Mučenje civilistov

Japonska cesarska vojska je vseh šest tednov pokola pobijala kitajske civiliste. Ubijala je na okrutne in brutalne načine, svoje žrtve pa je pogosto mučila, preden jih je ubila.

Tako je na primer leta 1984 nekdanji vojak IJA Kozo Tadokoro priznal:

“

Ujete Kitajce smo z bodečo žico zvezali v snope po deset in jih privezali na stojala. Nato smo jih polili z bencinom in jih žive zažgali ... Počutil sem se, kot da bi ubijal prašiče.

”

Nekdanji vojak Nagatoni je priznal, da so japonski vojaki mučili ljudi do smrti, tako da so počeli naslednje stvari:

• metanje v lonce z vrelo vodo
• pokopavanje še živih oseb, da bi se zadušile.
• Pokopavanje z glavami nad zemljo, da bi umrli od lakote.
• metanje dojenčkov v zrak in njihovo lovljenje na bajonetih

Japonka Tamaki Matsuoka je leta 2010 posnela dokumentarni film o pokolu v Nanjingu. V filmu nekdanji vojaki IJA priznavajo, da so pogosto posiljevali kitajske ženske in pobijali kitajske civiliste. Vendar so se od 250 nekdanjih vojakov, s katerimi se je Matsuoka pogovarjala, le trije počutili slabo zaradi svojih dejanj. Eden od nekdanjih vojakov, Sho Mitani, je dejal:

“

Živeli smo v času, ko so nas učili, da Kitajci niso ljudje. Vojska je uporabljala trobento, ki je pomenila: "Ubij vse Kitajce, ki bežijo. V šolah so nas že od otroštva učili, da so Kitajci kot žuželke.

”

Posilstvo

Med pokolom so japonski vojaki posilili približno 20.000 žensk, med njimi otroke in starejše. ^{str. 1012} Vojaki so hodili od vrat do vrat in iskali dekleta. Ko so kakšno našli, so jo odpeljali in posilili v skupini. Če bi kdo poskušal ustaviti vojake, bi ga vojaki ustrelili. ^{str. 77.}

Takoj po posilstvu so japonski vojaki ženske pogosto ubili, včasih tako, da so jim pohabili spolne organe.

Eden od preživelih je povedal, da so bili sinovi prisiljeni posiljevati svoje matere, očetje pa svoje hčere. Ena skupina vojakov je skupinsko posilila nosečo žensko, ki je rodila le nekaj ur pozneje (otrok ni bil poškodovan). Japonski vojaki so posiljevali tudi budistične nune in prisilili menihe, da so posiljevali ženske.

Zgodbe prič

Reverend James M. McCallum je 19. decembra 1937 v svoj dnevnik zapisal:

“

Ne vem, kje naj končam. Še nikoli nisem slišal ali prebral takšne brutalnosti. Posilstvo! Posilstvo! posilstvo! Ocenjujemo, da se ponoči zgodi vsaj 1 000 primerov, podnevi pa še več. V primeru upora ali česar koli, kar se zdi kot nestrinjanje, sledi bajonetni nož ali krogla ... Ljudje so histerični ... Vsako jutro, popoldne in zvečer odnašajo ženske. Zdi se, da lahko celotna japonska vojska svobodno odhaja in prihaja, kakor se ji zljubi, in počne, kar se ji zljubi.

”

Druga priča posilstev v Nanjingu je bil Robert O. Wilson. Bil je kirurg v ameriški bolnišnici v Nanjingu. 15. in 18. decembra 1937 je pisal svoji družini:

“

Sinoči so vlomili v hišo enega od kitajskih uslužbencev univerze in posilili dve ženski, njegovi sorodnici. V enem od begunskih taborišč so do smrti posilili dve dekleti, stari okoli 16 let. V univerzitetno srednjo šolo, kjer je 8000 ljudi, so Japonci sinoči desetkrat prišli čez zid, ukradli hrano, oblačila in posiljevali, dokler niso bili zadovoljni.

”

Ubijanje vojnih ujetnikov

Od leta 1931 dalje je mednarodni zakon, imenovan Tretja ženevska konvencija, določal, da je ravnanje z vojnimi ujetniki na določene načine nezakonito. V njej je bilo zapisano, da imajo ti ujetniki pravice - na primer pravico do sojenja pred usmrtitvijo. Vendar se je japonski cesar Hirohito avgusta 1937 odločil, da niti on niti vojska ne bosta upoštevala mednarodnih zakonov o ravnanju s kitajskimi vojnimi ujetniki.

Takoj ko je IJA zavzela Nanjing, so začeli iskati nekdanje kitajske vojake. Na tisoče mladih moških so zajeli kot ujetnike. Nekateri med njimi nikoli niso bili vojaki; IJA je samo domnevala, da so. IJA je mnoge od teh mladih moških brez sodnih postopkov odpeljala do reke Jangce in jih pobila z brzostrelkami.

Glede na priznanja nekdanjih vojakov IJA je enota vojakov IJA 13. in 14. decembra 1937 zajela 14 777 kitajskih vojnih ujetnikov. V naslednjih dneh so odpeljali še 2.000-3.000 ujetnikov. V dveh dneh je IJA pobila vse do enega vojne ujetnike - več kot 15.000 ljudi. V svojih priznanjih so nekdanji vojaki IJA povedali, da so jim to ukazali njihovi vojaški voditelji.

V šestih tednih pokola je IJA skupaj pobila približno 30.000 kitajskih vojnih ujetnikov. ^{str. 1015}

Kraja in požig

Japonska vojska je večino stavb v Nandžingu uničila z ropanjem in požiganjem. Uničili so novozgrajene vladne stavbe in številne domove civilistov. Vojaki so tudi kradli, kar so hoteli. Ker je bila japonska cesarska vojska veliko močnejša od kitajskih vojakov in civilistov v Nanjingu, se Kitajci niso mogli upreti. To je pomenilo, da so lahko Japonci vse dragocene stvari v mestu vzeli zase.

Japonski vojaki žive pokopljejo kitajske civiliste


16-letno dekle, ki so jo posilili japonski vojaki


15.000 kitajskih vojakov zajetih v bližini Nanjinga. Vsi so bili pobiti

Konec pokola

Januarja 1938 je japonska cesarska vojska razglasila, da je v Nandžingu spet "red". V prvem tednu februarja je ustanovila vlado, ki se je podrejala vsem japonskim potrebam. Nato je IJA odšla. Pokola je bilo konec.

Sojenje in kazen

2. septembra 1945 se je Japonska predala zavezniškim silam. S tem se je končala druga svetovna vojna.

Kmalu zatem so zavezniške sile začele ustanavljati mednarodna vojaška sodišča. Za sojenje japonskim voditeljem zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti so ustanovile Mednarodno vojaško sodišče za Daljni vzhod (IMTFE).

Mednarodno vojaško sodišče za Daljni vzhod

Trije voditelji japonske cesarske vojske v Nanjingu so bili sojeni na IMTFE:

• General Matsui Iwane, ki je bil odgovoren za vse japonske vojake v Nanjingu.
• General Akira Muto, ki je vodil vojake med najhujšim delom pokola
• Kōki Hirota, ki je bil v času pokola zunanji minister. Obtožen je bil, da je pomagal načrtovati pokol in ni storil ničesar, da bi ga ustavil.

Vsi trije so bili spoznani za krive vojnih zločinov razreda A. To je pomenilo, da so bili spoznani za krive načrtovanja in vodenja vojne. Vsi trije so bili obsojeni na smrt in usmrčeni.

Sodišče za vojne zločine v Nanjingu

Leta 1946 je kitajska vlada ustanovila sodišče za vojne zločine v Nanjingu. To sodišče je sodilo poročniku generala Matsuija, Taniju Hisaoju, zaradi njegove udeležbe v pokolu v Nanjingu. Sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt.

IMTFE je potekal na nekdanjem sedežu IJA v Tokiu

Zavrnitev

Pokol v Nanjingu je na Japonskem še vedno zelo sporen. Le majhno število japonskih pisateljev trdi, da se pokol sploh ni zgodil. Večina sporov o pokolu je povezana s tem, koliko Kitajcev je umrlo. Nekateri znanstveniki trdijo, da je umrlo veliko manj Kitajcev, kot trdi večina zgodovinarjev. Japonski pisatelj Tanaka Masaaki na primer pravi, da je v Nanjingu umrlo le nekaj sto civilistov.

Leta 2014 je Japonska še vedno častila štirinajst vojnih zločincev "razreda A" - med njimi tri, ki so bili odgovorni za pokol v Nanjingu - v nacionalnem svetišču.

Dokazi

Obstaja veliko dokazov, da se je pokol v Nanjingu zgodil tako, kot trdi večina zgodovinarjev in preživelih. Ti dokazi vključujejo:

• Spomini ljudi, ki so preživeli pokol
• Dnevniki in izpovedi japonskih vojakov, ki so sodelovali v pokolu
• Pisma, dnevniki in spomini ljudi, kot so zdravniki in misijonarji, ki so ostali, da bi pomagali
• Fotografije in filmi
• Ameriški misijonar John Magee je na primer ostal v Nanjingu, da bi lahko dogajanje posnel na film in fotografije.
• Množična grobišča ljudi, ki so bili vsi ubiti na enak način

Množična grobišča, kot je to, dokazujejo, da so v Nanjingu pobijali ljudi.

Galerija fotografij

Med pokolom

·         Če želite prikazati oznako vsake fotografije, se pomaknite nad njo. Kliknite na sliko, da jo povečate.

Sojenje in kazen

Spominska obeležja: Muzej pokola v Nanjingu

Sorodne strani

• Druga svetovna vojna
• Druga kitajsko-japonska vojna
• Japonsko cesarstvo
• Japonska cesarska vojska
• Vojni zločini
• Zločini proti človeštvu