Virus Zahodnega Nila (WNV) je virus iz rodu Flavivirus. nalezljivo bolezen, ki jo povzroča WNV imenujemo okužba z virusom Zahodnega Nila ali preprosto virus Zahodnega Nila. Z virusom WNV se večinoma okužijo ptice, lahko pa tudi ljudje, konji, psi, netopirji, mačke, plazilci in dvoživke.

Virus Zahodnega Nila širijo komarji, ki ga dobijo od ptic. Če komar ugrizne ptico, ki ima virus WNV, in nato ugrizne človeka, se ta lahko okuži z virusom Zahodnega Nila. Do okužb pri ljudeh lahko redkeje pride tudi preko transfuzije krvi, presaditve organov ali od matere na otroka; v mnogih državah zato kri in organi testirajo za WNV.

Virus Zahodnega Nila so prvič odkrili leta 1937 na območju Zahodnega Nila v Ugandi v vzhodni Afriki. V obdobju po letu 1990 so se primeri začeli pogosteje pojavljati: leta 1994 je izbruhnil v Alžiriji, leta 1996 pa še v Romuniji. Do leta 2004 se je virus razširil v Severno Ameriko, Karibske otoke in Latinsko Ameriko. Še vedno se pojavlja po Afriki, Aziji, Avstraliji, Evropi, Bližnjem vzhodu, Kanadi in Združenih državah Amerike. Leta 2012 se je v Združenih državah Amerike zgodila ena najhujših epidemij virusa Zahodnega Nila doslej; umrlo je 286 ljudi.

Prenos

Glavni način prenosa WNV je preko ugriza okuženih komarjev, predvsem komarjev iz rodu Culex. Ptice so naravni rezervoar virusa; v krogu ptice–komar–ptica se virus ohranja in razširja. Ljudje in sesalci so običajno »končni gostitelji« (ne prispevajo bistveno k daljšemu prenosu), a lahko kljub temu zbolijo. Redki načini prenosa vključujejo transfuzijo krvi, transplantacijo organov, izpostavljenost med porodom ali (zelo redko) dojenjem.

Simptomi

Večina okužb z WNV poteka brez simptomov. Ključne klinične slike so:

  • Brez simptomov: približno 70–80 % okuženih nima nobenih znakov bolezni.
  • Blaga oblika (West Nile fever): pri približno 20 % okuženih se pojavijo febrilni simptomi kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah, utrujenost, izpuščaj, slabost in bruhanje. Simptomi navadno trajajo nekaj dni do nekaj tednov.
  • Neuroinvazivna bolezen (redko, a resno): pri manj kot 1 % okuženih se razvije meningitis, encefalitis ali akutna paraliza (podobno otroški paralizi). Ti zapleti so pogostejši pri starejših in pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom ter lahko povzročijo trajne okvare ali smrt.

Inkubacija in potek

Inkubacijska doba po ugrizu okuženega komarja je običajno 2–14 dni (pogosteje 2–6 dni). Pri večini ljudi bolezen poteka blago, pri manjšem deležu pa lahko napreduje v resnejše živčne zaplete, ki zahtevajo hospitalizacijo.

Diagnostika in zdravljenje

Diagnostika temelji na laboratorijskih testih. V zgodnji fazi se lahko virus zazna z PCR iz krvi ali cerebrospinalne tekočine; kasneje so pomembni serološki testi (specifična IgM protitelesa v serumu ali CSF). Zaradi navzkrižnih reakcij z drugimi flavivirusi je interpretacija testov včasih zahtevna.

Specifičnega zdravila ali široko dostopnega cepiva za ljudi ni. Zdravljenje je podpira—počitek, nadomeščanje tekočin in lajšanje simptomov. V primeru neuroinvazivnega poteka je lahko potrebna hospitalizacija, intenzivna nega, ventilatorna podpora ali rehabilitacija. Za konje obstajajo učinkovita cepljenja, kar pomaga preprečevati hude oblike pri tej živalski vrsti.

Preprečevanje

  • Izogibanje ugrizom komarjev: uporaba repelentov (DEET, picaridin, IR3535), nošenje dolgih rokavov in hlač v času večje aktivnosti komarjev, nameščeni mreži proti komarjem v oknih in vratih.
  • Odstranjevanje stoječe vode: praznjenje ali odstranjevanje predmetov, kjer se voda zadržuje (vedra, zamašena žlebova, okrasni ribniki brez ribe itd.), saj je to leglo komarjev.
  • Javnozdravstveni nadzor: spremljanje populacij ptic in komarjev, testiranje darovane krvi in ukrepi za zatiranje komarjev v izbruhih.

Razširjenost in epidemiologija

WNV je razširjen v mnogih delih sveta. Po odkritju v Ugandi (1937) so se izbruhi začeli pogosteje pojavljati po letu 1990; virus se je razširil v Evropo, Azijo, Afriko in od konca 20. stoletja tudi v Ameriko. V ZDA se je WNV pojavil leta 1999 in hitro postal endemičen; največji smrtnostni izid je bil zabeležen med epidemijo 2012 (286 smrtnih žrtev v ZDA). Epidemiološki potek se razlikuje glede na regijo, klimatske razmere in prisotnost rezervoarnih vrst.

Kdo je najbolj ogrožen

Najbolj ogroženi za težji potek so starejši ljudje (predvsem nad 50–60 let) in osebe z oslabljenim imunskim sistemom ter tisti z osnovnimi srčno-žilenimi ali ledvičnimi boleznimi. Tudi novorojenčki in majhni otroci so pri redkih primerih lahko resnejše prizadeti.

Pomembno

Če sumite, da ste bili izpostavljeni ugrizu komarja in se pojavijo visoka vročina, močan glavobol, zmedenost, otrdelost vratu, fotooscilacija ali šibkost v okončinah, poiščite zdravniško pomoč. Hitro prepoznavanje in ustrezna podpora sta ključna za izboljšanje izida pri resnejših oblikah bolezni.