Politika in uprava Nemčije: struktura, institucije in volitve

Politični sistem je določen z ustavo iz leta 1949, Grundgesetz (Temeljni zakon), ki je ostal v veljavi tudi po ponovni združitvi Nemčije leta 1990.

Ustava na prvo mesto postavlja svobodo in človekovepravice. Prav tako deli pristojnosti med zvezno in državno ravnjo ter med zakonodajno (sprejemanje zakonov), izvršilno (vlada) in sodno (sodišča) vejo oblasti. Grundgesetz iz leta 1949 je bil napisan za odpravo težav z ustavo Weimarske republike. Weimarska republika je leta 1933 propadla, nadomestila pa jo je diktatura tretjega rajha.

Nemška sodišča so neodvisna od vlade in zakonodajalcev. Višje sodnike imenuje Bundestag za določen čas.

Zvezni kancler (Bundeskanzler) vodi zvezni kabinet (Bundesregierung) in s tem izvršilno vejo zvezne vlade. Izbere ga Bundestag, nemški parlament, ki mu mora tudi poročati. Nemčija ima tako kot Združeno kraljestvo parlamentarni sistem.

Konstruktives Misstrauensvotum

Kanclerja med štiriletnim mandatom ni mogoče odstaviti, razen če se Bundestag dogovori o njegovem nasledniku. To konstruktivno glasovanje o nezaupnici (nem. Konstruktives Misstrauensvotum) se je ustavilo v Weimarski republiki. Tam vlada ni imela velike podpore v parlamentu. Majhne stranke so se pogosto združile in glasovale proti vladi, vendar nikoli niso mogle ostati skupaj in izbrati nove vlade.

Razen v obdobjih 1969-72 in 1976-82, ko je bila socialdemokratska stranka kanclerja Brandta in Schmidta na volitvah druga, je bil kancler vedno kandidat največje stranke. Običajno največji stranki pomaga ena ali več manjših strank, da dobi večino v parlamentu. Med letoma 1969-72 in 1976-82 so se manjše stranke odločile, da ne bodo pomagale največji stranki, temveč drugi največji stranki.

Kancler imenuje podkanclerja (Vizekanzler), ki je član njegovega kabineta, običajno zunanji minister. Kadar obstaja koalicijska vlada (kar je bilo doslej vedno, razen v obdobju 1957-1961), je podkancler običajno član manjše koalicijske stranke.

Zvezni kabinet

Kancler je odgovoren za politične smernice. To pomeni, da določa splošne zamisli o tem, kaj bo delala vlada. Za lažje uresničevanje teh zamisli lahko kancler kadar koli spremeni sestavo zveznih ministrstev. Tako se je na primer sredi januarja 2001 zvezno ministrstvo za kmetijstvo preimenovalo v ministrstvo za varstvo potrošnikov, prehrano in kmetijstvo. To je bilo storjeno zato, da bi pomagalo v boju proti problemu bolezni norih krav BSE. Hkrati so bila nekatera delovna mesta (pristojnosti) ministrstva za pravosodje, ministrstva za gospodarstvo in ministrstva za zdravje prenesena na novo ministrstvo za varstvo potrošnikov.

Kabinetu poroča nemška javna uprava.

Zvezni predsednik

Naloge zveznega predsednika so večinoma reprezentativne in ceremonialne; izvršilno oblast izvaja kancler.

Predsednika izvoli zvezna skupščina (Bundesversammlung) vsakih pet let 23. maja. Zvezni zbor se sestane le za izvolitev predsednika. Njegovi člani so celoten Bundestag in enako število deželnih delegatov, ki so izbrani posebej za ta namen sorazmerno z volilnimi rezultati za deželne parlamente. Februarja 2017 je bil izvoljen Frank-Walter Steinmeier iz SPD. Razlog, da predsednika ne volijo neposredno ljudje, je v tem, da ne bi mogel trditi, da je močnejši od vlade in ustave, kar se je zgodilo v Weimarski republiki.

¹⁾ Čeprav je bil g. Steinmeier član SPD, nemški temeljni zakon v 55. členu zahteva, da zvezni predsednik ne opravlja druge funkcije, poklica ali članstva v kateri koli korporaciji. Zvezni predsednik je pustil svoje članstvo v stranki pri miru in v času svojega mandata ni član nobene politične stranke.

Nemčija ima dvodomno zakonodajno telo, kar pomeni, da ima parlament dva domova. Bundestag (zvezni parlament) ima najmanj 598 poslancev, ki so izvoljeni za štiri leta. Polovica poslancev (299) je izvoljena v enomandatnih volilnih enotah po načelu "first-past-the-post". Preostalih 299 poslancev je izvoljenih na listah strank na ravni države.

Skupni odstotek članov volilnih enot in članov regionalnih list, ki jih ima stranka, mora biti enak odstotku glasov, ki jih stranka dobi. To se imenuje sorazmerno zastopstvo.

Ker volivci enkrat volijo predstavnika volilne enote, drugič pa stranko, je v Nemčiji uveljavljeno mešano proporcionalno predstavništvo.

Včasih ima stranka v neki deželi (državi) že več volilnih sedežev, kot bi jih morala imeti, da bi bil odstotek glasov in sedežev enak. Stranka ne izgubi sedežev. Namesto tega ne dobi nobenega sedeža v deželi. To pomeni, da ima Bundestag včasih več kot 598 članov. V sedanjem parlamentu je 16 sedežev s previsom, kar pomeni, da je skupno 614 sedežev.

Stranka mora dobiti 5 % nacionalnih glasov ali osvojiti vsaj tri sedeže v volilnih enotah, da je zastopana v Bundestagu. To pravilo, pogosto imenovano "petodstotna ovira", je bilo uvedeno zato, da bi preprečili, da bi bilo v Bundestagu veliko majhnih strank. Majhne stranke so bile krive za težave Reichstaga Weimarske republike.

Prve volitve v Bundestag so v Zvezni republiki Nemčiji ("Zahodna Nemčija") potekale 14. avgusta 1949. Po ponovni združitvi so bile 2. decembra 1990 izvedene prve volitve v nemški Bundestag. Zadnje volitve so potekale 22. septembra 2013, 18. Bundestag pa se je sestal 22. oktobra 2013.

Zvezni svet (Bundesrat) je predstavništvo deželnih vlad na zvezni ravni. Bundesrat ima 69 članov, ki so delegati 16 zveznih dežel. Običajno so člani tudi predsedujoči ministri 16 držav, vendar to ni nujno. Vsaka dežela ima v Bundesratu od tri do šest glasov, odvisno od števila prebivalcev. Člani Bundesrata morajo glasovati tako, kot jim je naročila njihova deželna vlada.

Pristojnosti zakonodajalca

Zakonodajna oblast ima izključno pristojnost (sama lahko sprejema zakone) in sočasno pristojnost z deželami (tudi dežele lahko sprejemajo zakone). Kateri zakoni in katere vrste zakonov so določeni v temeljnem zakonu.

Bundestag sprejema večino zakonov.

Bundesrat mora soglašati z zakoni o delitvi denarja med zvezno in deželno vlado ter z zakoni, ki povečujejo obseg dela za dežele. To pogosto pomeni, da mora Bundesrat pogosto soglašati z zakonom, saj zvezne zakone pogosto izvajajo deželne ali lokalne agencije.

Ker je politična sestava Bundesrata pogosto drugačna od politične sestave Bundestaga, je Bundesrat pogosto mesto, kjer opozicijske stranke uveljavljajo svoja stališča, namesto da bi dežele skrbele za svoje interese, kot je predvideno v ustavi.

Za omejitev člani Bundestaga in Bundesrata oblikujejo Vermittlungsauschuss, ki je skupni odbor, ki poskuša doseči sporazum, kadar se oba domova ne moreta dogovoriti o določenem zakonodajnem aktu.

Za druge politične stranke glej Seznam političnih strank v Nemčiji.

Bundestag

Od zveznih volitev leta 2013 so v nemškem Bundestagu zastopane naslednje stranke:

• CDU: 255
• SPD: 193
• Linke: 64
• Zeleni: 63
• CSU: 56

Skupaj 631 sedežev.

FDP je izgubila vse sedeže.

Alternativa za Nemčijo (AfD), Piratska stranka Nemčije in Nacionaldemokratska stranka Nemčije (NPD) niso dobile nobenega sedeža.

Bundesrat

Zvezni svet sestavljajo predstavniki državnih vlad.

Politični profil nemškega Bundesrata od julija 2017:

-> Glej tudi: Bundesrat - Države.

Nemčija ima sodni sistem, ki ni pod vladnim nadzorom, že dlje, kot ima demokracijo.

To pomeni, da so sodišča tradicionalno močna in da so skoraj vsi državni ukrepi predmet sodne presoje.

Organizacija

Obstaja sistem rednih sodišč, ki obravnavajo civilne in kazenske zadeve.

Ta ima štiri ravni.

1. Amtsgericht - lokalna sodišča
2. Landesgericht - deželna sodišča
3. Oberlandesgericht - deželna pritožbena sodišča
4. Bundesgerichtshof - zvezno vrhovno kazensko in civilno sodišče

Obstaja tudi sistem specializiranih sodišč, ki se ukvarjajo z določenimi področji prava. Ta imajo običajno državno sodišče in državno pritožbeno sodišče, preden pridejo do zveznega vrhovnega sodišča za to področje prava. Druga zvezna vrhovna sodišča so

• Bundesfinanzhof - davčne zadeve
• Bundesarbeitsgericht - Delovno pravo
• Bundessozialgericht - Pravo socialne varnosti
• Bundesverwaltungsgericht - Upravno pravo. Sem spadajo vladni predpisi, ki jih ne pokriva nobeno od drugih treh specializiranih sodišč.

V nasprotju z Združenimi državami so vsa sodišča državna, razen vrhovnih sodišč na najvišji ravni.

Bundesverfassungsgericht

Nemčija ima še eno vrhovno sodišče, Zvezno ustavno sodišče (Bundesverfassungsgericht). Grundgesetz določa, da se lahko vsaka oseba pritoži na Zvezno ustavno sodišče, kadar vlada ali kateri od njenih organov krši njene ustavne pravice, zlasti človekove pravice, in sicer po tem, ko je šla skozi redni sodni sistem.

Bundesverfassungsgericht obravnava pritožbe zoper zakone, ki jih je sprejela zakonodajna veja oblasti, sodne odločbe ali akte uprave.

Običajno je le majhen odstotek teh ustavnih pritožb, imenovanih (Verfassungsbeschwerden), uspešnih. Kljub temu Sodišče pogosto razjezi tako vlado kot zakonodajalce. Sodniki celo pravijo, da jih ne zanimajo odzivi vlade, Bundestaga ali javnega mnenja ali stroški ene od odločitev sodišča. Vse, kar je pomembno, je ustava.

Bundesverfassungsgericht je med navadnimi ljudmi zelo priljubljen, saj jih ščiti pred nepravilnostmi vlade.

Samo ustavno sodišče lahko obravnava nekatere vrste zadev, vključno s spori med vladnimi organi o njihovih ustavnih pristojnostih.

Samo ustavno sodišče je pristojno za prepoved političnih strank zaradi njihove neustavnosti. Vendar je ustavno sodišče to pristojnost doslej uporabilo le dvakrat: prepovedalo je KPD (Komunistično stranko Nemčije) in SRP (Socialistično rajhovsko stranko, naslednico NSDAP), ker so bile ideje obeh strank v nasprotju z ustavo.

"Rdeče-zelene" koalicije proti koalicijam, ki jih vodijo konservativci

Na volitvah leta 1998 je SPD izjavila, da želi zmanjšati visoko stopnjo brezposelnosti in da so po 16 letih vlade Helmuta Kohla v vladi potrebni novi ljudje.

Gerhard Schröder je dejal, da je sredinski kandidat "tretje poti", kot sta britanski Tony Blair in ameriški Bill Clinton.

CDU/CSU je dejala, da bi morali ljudje pogledati, kako dobro jim je šlo zaradi Kohlove vlade in da ima CDU/CSU izkušnje na področju zunanje politike.

Vendar je Kohlovi vladi na volitvah škodovala počasnejša rast na vzhodu v prejšnjih dveh letih, kar je pomenilo, da se je vrzel med vzhodom in zahodom povečala, saj je zahod bogatel, vzhod pa ne.

Končno število sedežev je zadostovalo za "rdeče-zeleno" koalicijo SPD z Zavezništvom '90/Zeleni (Bündnis '90/Die Grünen), s čimer so Zeleni prvič vstopili v nacionalno vlado.

V prvih mesecih nove vlade je prišlo do političnih sporov med zmernim in tradicionalnim levim krilom SPD, ki so se jih nekateri volivci naveličali. Prve deželne volitve po zveznih volitvah so februarja 1999 potekale v zvezni deželi Hessen. CDU je povečala število glasov za 3,5 %. CDU je postala največja stranka, koalicijo SPD/Zeleni pa je nadomestila s koalicijo CDU/FDP. Rezultat je bil deloma razumljen kot referendum o zamislih zvezne vlade o novem zakonu o državljanstvu, ki bi omogočil, da bi dolgoletni tuji prebivalci lažje postali nemški državljani in da bi obdržali tudi svoje prvotno državljanstvo.

Marca 1999 je predsednik SPD in finančni minister Oskar Lafontaine, ki je zastopal bolj tradicionalna socialdemokratska stališča, odstopil z vseh funkcij, potem ko je izgubil notranji boj za oblast v stranki proti Schröderju.

Na deželnih volitvah leta 2000 in 2001 sta bili na oblast ponovno izvoljeni koalicijski vladi pod vodstvom SPD ali CDU.

Naslednje volitve v Bundestag so bile 22. septembra 2002. Gerhard Schröder je vodil koalicijo SPD in Zelenih do zmage z 11 sedeži nad CDU/CSU pod vodstvom Edmunda Stoiberja (CSU). Na splošno se navajata dva dejavnika, ki sta Schröderju omogočila zmago na volitvah kljub slabim ocenam nekaj mesecev prej: dobro obvladovanje evropskih poplav leta 2002 in odločno nasprotovanje ameriški invaziji na Irak leta 2003.

Koalicijska pogodba za drugo rdeče-zeleno koalicijo je bila podpisana 16. oktobra 2002. V njej je bilo veliko novih ministrov.

Vrnitev konservativcev

Februarja 2003 so v deželah Hessen in Spodnja Saška potekale volitve, na katerih so zmagali konservativci. V zvezni deželi Hessen je bil ponovno izvoljen ministrski predsednik CDU Roland Koch, njegova stranka CDU pa je dobila dovolj sedežev za vladanje brez nekdanje koalicijske partnerice FDP.

Na Spodnjem Saškem je nekdanji ministrski predsednik SPD Sigmar Gabriel izgubil volitve, tako da je nastala vlada CDU/FDP pod vodstvom novega ministrskega predsednika Christiana Wulffa (CDU). Protesti proti vojni v Iraku so nekoliko spremenili te razmere in dali prednost SPD in Zelenim.

Na zadnjih volitvah v zvezni deželi Bavarski so konservativci slavili, saj so dobili ne le večino (kot običajno), temveč tudi dve tretjini sedežev v parlamentu.

Aprila 2003 je kancler Schröder napovedal obsežne reforme trga dela, imenovane Agenda 2010. Ta je vključevala preoblikovanje sistema nemških uradov za delo (Arbeitsamt), zmanjšanje nadomestil za brezposelnost in subvencije za brezposelne osebe, ki ustanovijo lastno podjetje. Te spremembe so splošno znane po imenu predsednika komisije, ki jih je zasnovala, kot Hartz I - Hartz IV. Čeprav so te reforme sprožile množične proteste, jim zdaj pripisujejo del odgovornosti za gospodarski vzpon in zmanjšanje števila brezposelnih v Nemčiji v letih 2006/7.

Evropske volitve 13. junija 2004 so prinesle osupljiv poraz socialdemokratov, ki so zbrali le nekaj več kot 21 % glasov, kar je najnižji volilni rezultat SPD na državnih volitvah po drugi svetovni vojni. Zmagovalci evropskih volitev v Nemčiji so bili liberalci, Zeleni, konservativci in skrajna levica, saj so bili volivci razočarani zaradi visoke brezposelnosti in krčenja socialne varnosti, medtem ko se zdi, da se vladajoča stranka SPD ukvarja s prepiri med svojimi člani in ne daje jasne usmeritve. Številni opazovalci menijo, da so te volitve pomenile začetek konca Schröderjeve vlade.

Vzpon desnice

Septembra 2004 so potekale volitve v deželah Saarland, Brandenburg in Saška. Na Saarskem je vladajoča CDU ostala na oblasti in pridobila en dodaten sedež v parlamentu, SPD je izgubila sedem sedežev, v deželni parlament pa so se ponovno uvrstili liberalci in Zeleni. Skrajno desna Nacionaldemokratska stranka, ki nikoli ni dobila več kot 1 ali 2 % glasov, je prejela približno 4 % glasov, čeprav ji ni uspelo dobiti sedeža v deželnem parlamentu (stranka mora dobiti vsaj 5 % glasov, da doseže zastopstvo v deželnem parlamentu).

Dva tedna pozneje so potekale volitve v vzhodnih deželah Brandenburg in Saška: tudi tokrat so vladajoče stranke izgubile glasove in čeprav so ostale na oblasti, so desne in skrajno desne stranke naredile velik preskok. V Brandenburgu se je Nemška ljudska zveza (DVU) ponovno uvrstila v deželni parlament, potem ko je prejela 6,1 % glasov. Na Saškem je NPD sklenila nekonkurenčni sporazum z DVU in dobila 9,2 % glasov, s čimer je pridobila sedeže v deželnem parlamentu. Vladajoča CDU na Saškem je bila zaradi izgub na voliščih prisiljena skleniti koalicijo z SPD. Vzpon desnice do skrajne desnice skrbi vladajoče politične stranke.

Nemške zvezne volitve 2005

22. maja 2005 je bila SPD po napovedih poražena v svojem nekdanjem središču, Severnem Porenju-Vestfaliji. Pol ure po izidu volitev je predsednik SPD Franz Müntefering napovedal, da bo kancler z namerno izgubo glasovanja o zaupnici odprl pot do predčasnih zveznih volitev.

To je presenetilo vse, še posebej zato, ker je bila SPD takrat v javnomnenjskih raziskavah pod 25 %. Naslednji ponedeljek je CDU napovedala Angelo Merkel kot konservativno kandidatko za kanclerko.

Medtem ko se je maja in junija 2005 zmaga konservativcev zdela zelo verjetna in so jim nekatere ankete napovedovale absolutno večino, se je to tik pred volitvami 18. septembra 2005 spremenilo, zlasti potem, ko so konservativci predstavili Paula Kirchhofa kot možnega ministra za finance, in po televizijskem dvoboju med Merklovo in Schröderjem, kjer je bil po mnenju mnogih Schröder boljši.

Novost na volitvah leta 2005 je bilo zavezništvo med novoustanovljeno Volilno alternativo za delo in socialno pravičnost (WASG) in PDS, ki sta se nameravali združiti v skupno stranko (glej Leva stranka.PDS). Z nekdanjim predsednikom SPD Oskarjem Lafontainom za WASG in Gregorjem Gysijem za PDS kot vidnima osebnostma je to zavezništvo kmalu vzbudilo zanimanje medijev in prebivalstva. Julija so javnomnenjske ankete pokazale, da jih je 12 %.

Po uspehu na deželnih volitvah na Saškem je bila medijska tema tudi zavezništvo med skrajno desnima strankama Nacionalno-demokratsko stranko in Nemško ljudsko zvezo (DVU), ki sta nameravali na skupni strankarski listi preskočiti "petodstotno oviro".

Rezultati volitev 18. septembra 2005 so bili presenetljivi. Zelo so se razlikovali od javnomnenjskih raziskav v prejšnjih tednih. Konservativci so v primerjavi z letom 2002 izgubili le 35 % glasov in niso uspeli dobiti večine za "črno-rumeno" vlado CDU/CSU in liberalne FDP. FDP je prejela 10 % glasov, kar je eden njihovih najboljših rezultatov doslej. Vendar pa tudi rdeče-zelena koalicija ni dobila večine, pri čemer je SPD sicer izgubila glasove, vendar je dosegla 34 %, zeleni pa so ostali pri 8 %. Zveza levih strank je dosegla 8,7 % in se uvrstila v nemški parlament, medtem ko je NPD dobila le 1,6 %.

Najverjetnejši izid koalicijskih pogajanj je bila tako imenovana "velika koalicija" med konservativci (CDU/CSU) in socialdemokrati (SPD), tri manjše stranke (liberalci, Zeleni in Levica) pa so bile v opoziciji. Druge možne koalicije vključujejo "semaforsko koalicijo" med SPD, FDP in Zelenimi ter "jamajško koalicijo" med CDU/CSU, FDP in Zelenimi. Koalicije, ki bi vključevale Levo stranko, so izključile vse stranke (vključno s samo Levo stranko), čeprav bi kombinacija ene od glavnih strank in katerih koli dveh majhnih strank matematično imela večino. Od teh kombinacij je politično predstavljiva le rdeče-rdeče-zelena koalicija. Gerhard Schröder in Angela Merkel sta napovedala, da sta zmagala na volitvah in naj bi postala naslednja kanclerka.

10. oktobra so potekali pogovori med predsednikom SPD Franzem Münteferingom, Gerhardom Schröderjem, Angelo Merkel in predsednikom CSU Edmundom Stoiberjem. Popoldne je bilo objavljeno, da bosta CDU/CSU in SPD začeli uradna koalicijska pogajanja s ciljem velike koalicije z Angelo Merkel kot naslednjo nemško kanclerko.

Angela Merkel je prva ženska, prva vzhodnonemška kanclerka, prva znanstvenica in najmlajša nemška kanclerka doslej. Predsednik Horst Köhler je 22. novembra 2005 zaprisegel Angelo Merkel za zvezno kanclerko.

• Politična kultura Nemčije
• Nemški zakonodajni organ za izredne razmere
• Nemške zvezne volitve, 2017
• Seznam političnih strank v Nemčiji