Samiji v Norveški — zgodovina, jeziki in območja Sapmija

"[P]rijaviti se morajo kot Sami, če želijo voliti" ali biti člani "parlamenta Samijev (en). Opredelitve Samijev", ki so jih začele uporabljati "organizacije Samijev, vključno z Nordijskim svetom Samijev, v petdesetih letih 20. stoletja, so postale del norveške zakonodaje leta 1987. Sami je opredeljen kot oseba, ki: je opredeljena kot oseba, ki: 1) ima Sami kot svoj prvi jezik ali katere oče ali mati ali eden od njenih starih staršev ima Sami kot svoj prvi jezik ali 2) se ima za Samija in živi v celoti v skladu s pravili Samijev ter jo predstavniški organ Samijev priznava kot Samija ali 3) ima očeta ali mater, ki izpolnjujeta zgoraj navedene pogoje za Samija".

"Arheološke raziskave kažejo, da je kultura, imenovana Sami, nastala na Skandinavskem polotoku med letoma 1500 in 1000 pred našim štetjem."

"[Z]abeleženo omembo Samijev je že leta 98 n. št. zapisal Tacit.

Eno poročilo (ali opis) iz leta 896 je Alfredu Velikemu povedal Ohthere iz Hålogalanda (en) - norveški poglavar, ki je imel nekaj zveze z dvorom angleškega kralja.

[Staro]nordijska literatura, kot so islandske sage, pripoveduje o Samih; "Saga Olava Tryggvasona pravi, da je kralj ubil velikega moža, ki je bil "trolovsko moder", in "sledilo mu je veliko število Fincev, kadarkoli jih je potreboval". ("Finci" je ime, ki je včasih pomenilo "ljudstvo Sami".)

Kako Samije prepričati, da spremenijo svojo vero v krščanstvo: Thomas von Westen, pietist, je v 18. stoletju vodil misijonarsko delo (med Samii), ki se imenuje usklajeno (ali posebno) prizadevanje. "Približno stoletje pozneje je Niels Vibe Stockfleth delal med Samii in prevedel [svetopisemsko] Novo zavezo v" [enega od jezikov Samijev].

Ko je bil kralj Harald Hardrada, so v Dovrefjellu imeli dobiček od reje čred severnih jelenov in ta dejavnost je bila najbolj intenzivna.

V zvezi s Samii (na Norveškem), ki so imeli črede severnih jelenov; ko so ti Samii (vsako leto) premikali svoje črede, so sodelovali z ljudmi, ki so stalno živeli na obali; sodelovanje je vključevalo tudi verdde: prijateljstvo iz koristoljubja; na primer, Samii so potrebovali mleko in ribe, potem ko so bili nekaj tednov na planoti (ali višavju); Samii so morda potrebovali popravilo opreme; potekala je trgovina: Ljudje z obale so zamenjali ribe za meso severnih jelenov.

Ljudje, ki so stalno živeli na obali na severu Norveške, so bili [večinoma] Sami; ti Samiji so imeli stalno bivališče in lažje so se nehali obnašati kot Samiji; na nekaterih območjih ni bilo dovoljeno imeti zemlje, če je bil nekdo Sami; nekateri Samiji so spremenili imena v imena, ki so zvenela bolj norveško (in družinska imena, kot so Sæter, Strømeng in Kalvemo, so postala nova družinska imena).

jezik Samijev je med obalnimi Samiji v veliki meri izginil. Sami, ki so se ukvarjali z rejo severnih jelenov, in obalni Sami so počasi izgubili tesne stike [med obema skupinama].

Politike za "norveženje" Samijev

"Organizirani so bili poskusi izkoreninjenja [ali izginotja] samijskega jezika in kulture[,] kar je bil korak k asimilaciji Samijev v norveško družbo." Politike za "norvežiranje" Samijev so se izvajale od konca 40. let 19. stoletja do 80. let 20. stoletja.

"Od poznih štiridesetih let 19. stoletja do petdesetih let 20. stoletja so misijonarji, kmetijski strokovnjaki in šolski učitelji poskušali norveščino Samijev"; "prvi uradni zakon parlamenta o norveščini Samijev je bil sprejet leta 1848: 'Vlada naj razišče ... [ugotovi, ali in v kolikšni meri] je treba omogočiti norveškim Laponcem, zlasti tistim, ki živijo na obalnih območjih, pouk norveškega jezika za osveščanje teh ljudi, in da o rezultatih svojih ugotovitev poroča naslednjemu parlamentu'".

[Norveške] oblasti [ali vlada] so leta 1880 sprejele "jezikovno direktivo (ali pravilo), ki je bila "leta 1898 še strožja". V njej je bilo zapisano, "da si morajo 'učitelji v tistih okrožjih, kjer sta laponski ... in finski (kvænsk) jezik dovoljena zaradi lažjega pouka v javnih šolah, po svojih najboljših močeh prizadevati za širjenje znanja norveškega jezika in spodbujati njegovo uporabo v okoljih, kjer delajo'". Poleg tega je imela "vlada za te šole glavni cilj: Na šolskih površinah" [ali v šolskih stavbah] ni bilo slišati niti ene samijske besede.

"Oblasti so za izvajanje norveizacije uporabljale tudi "gospodarske ukrepe, vključno z zakonom o zemljiščih". Uredba [ali del zakona] iz leta 1902" pravi, da se "prodaja [zemlje] lahko opravi le norveškim državljanom ..., ki znajo govoriti, brati in pisati norveški jezik ter ga vsakodnevno uporabljajo".

V poročilu parlamentarne šolske komisije, imenovane leta 1922, je bilo navedeno, ne da bi lahko navedli dokaze, "da so Samiji manj izobražljivi [ali sposobni učenja] kot drugi"; v poročilu je bilo tudi navedeno, da je populacija Samijev manj nadarjena in da "kultura Samijev ni primerna za razvoj".

Približno od leta 1850 je vlada izvajala politiko Fornorskning [skušala odstraniti kulturo Samijev]. V članku v časopisu Klassekampen je pisalo, da je bila ta politika zelo groba [do Samijev]. V osemdesetih letih 20. stoletja se je politika Fornorskning ponekod nadaljevala.

Ustvarjanje združenj

[Verjetno prvo] društvo Samijev (na Norveškem) je bilo ustanovljeno med novoletnim vikendom leta 1911: Same Særvve, v občini Polmak.

Sami se ukvarjajo z rejo severnih jelenov, ki je vrsta živinoreje, med Belim morjem in [proti zahodu in jugu, čez ruski polotok Kola, Finsko, Švedsko in Norveško, v norveško] okrožje Hedmark.

Pri gojenju severnih jelenov "Sami potujejo s svojimi čredami [severnih jelenov] v skladu z ustaljenim ciklom"; cikel zagotavlja, "da se [severni jeleni] lahko ustrezno prehranjujejo v različnih [ali različnih] letnih časih. Spomladanska selitev na poletne pašnike, ki so bogati z različnimi travami in zelišči, na primer poteka tik pred rojstvom novih telet v maju. Poletje je čas, ko teleta rastejo, odrasle živali pa si po dolgi in težki zimi povrnejo moči.

Med Laponci so nomadi, ki se ukvarjajo z rejo severnih jelenov. V svojem hladnem okolju so živeli z udomačitvijo severnih jelenov. Laponci so od jelenov dobili vse, kar so potrebovali. Jedli so predvsem meso, mleko in sir. Njihova oblačila so bila izdelana iz jelenje kože in volne. Tudi njihove šotore so izdelovali iz jelenjih kož. Volnena oblačila so bila lepo okrašena.

Laponci so črede varovali in se z njimi selili s poletnih na zimske pašnike. Severne jelene so uporabljali za vleko sani, na katerih so prevažali zaloge. Pozimi so se črede premaknile južno od krajev, kjer so rasla drevesa. Laponci so živeli v bližini v hišah iz hlodov ali drv.

Zimska oblačila so bila izdelana iz plasti kože severnih jelenov. Notranji sloj je bil oblečen tako, da je bilo krzno obrnjeno navznoter proti koži osebe. Druga plast je bila oblečena s krznom, obrnjenim navzven. Tudi čevlji so bili izdelani iz krzna in podloženi s travo, ki so jo nabrali med kratkim poletjem. Vsak večer se je trava odstranila in posušila ob ognju, da je bila naslednji dan pripravljena za uporabo. Tako je bilo Laponcem toplo in udobno tudi v najhladnejšem vremenu.

Danes le še redki Laponci sledijo čredam. Tisti redki uporabljajo sodobna orodja za svojo starodavno selitev. S motornimi sanmi ženejo severne jelene, s puškami pa pobijajo volkove, ki jih preganjajo. Za iskanje in premikanje severnih jelenov uporabljajo celo helikopterje in radijske zveze. Večina Laponcev zdaj živi na majhnih kmetijah v enem od štirih laponskih narodov. Za zadovoljevanje svojih potreb gojijo pridelke in živali, vključno z nekaj severnimi jeleni. Prodaja mesa severnih jelenov je za Laponce pomemben vir dohodka.

Laponci so se trudili, da ne bi zapravili ničesar, kar so dobili od severnih jelenov. Od severnih jelenov so jemali mleko za pitje ali izdelavo sira. Meso so jemali za hrano. Kri so zamrznili in jo nato uporabili za juho in palačinke. Iz kosti in rogov so izrezljali nože in pasne spone. Šlahe (kite) so uporabljali kot šivanko. Očiščene želodce so uporabljali za prenašanje mleka ali sira. Uporabili so vse dele mrtvega severnega jelena.

Samijske obrti se imenujejo duodji (sl:). Moški izdelujejo nože, bobne in skodelice iz lesa, kosti in rogovja. Ženske iz usnja in korenin izdelujejo oblačila "gakti". Ženske iz breze in smreke pletejo tudi košare.

Samijska oblačila se imenujejo "gakti" in so bila prvotno izdelana iz usnja severnih jelenov, zdaj pa so običajno izdelana iz volne, bombaža ali svile. Običajno obstajajo različne vrste oblačil za moške in ženske.

Šamanizem Samijev je glavna religija ljudstva Samijev. Ta verovanja so povezana z zemljo, živalstvom in nadnaravnim. V nekaterih primerih je prisotno tudi čaščenje medveda. Šamanizem Samijev je politeistična religija. Verjame, da obstaja veliko bogov. Samijski šamani se imenujejo "Noadi". Obstaja nekaj "modrecev" in "modrih žensk", ki poskušajo ozdraviti bolne ljudi. Pri tem uporabljajo obrede in zeliščna zdravila. Nekateri Laponci so svoje verovanje spremenili v krščanstvo. Pridružili so se ruski pravoslavni ali luteranski cerkvi.

V publikacijah Snorrija Sturlusona (1178-1241) piše, da se je Samija Snøfrid poročila s Haraldom Fairhairom; poleg tega nobeden od njenih otrok ali vnukov ni postal kralj; ko je Harald Hardrada postal kralj, je njena kri postala del krvi kraljeve družine.

• Nomadi