1260. leta so desetletje. Začelo se je 1. januarja 1260 in končalo 31. decembra 1269. V tem obdobju so potekale pomembne vojaške, politične in verske spremembe po vsem svetu, hkrati pa se je razvijala tudi intelektualna in umetniška dejavnost.
Mongolsko cesarstvo in Bližnji vzhod
Kublajhan je bil v tem obdobju razglašen za vrhovnega vodjo mongolskega sveta in postopoma preseljeval prestolnico proti vzhodu, v okolico Pekinga. Njegova vlada je bila v sozvočju z obsežnimi vojaškimi pohodi proti mongolskemu cesarstvu nasprotnikom in zlasti proti južnokitajski dinastiji Song, ki je upirala mongolskim osvajalcem.
Mongolske sile so v tem obdobju doživele tudi pomembne poraze na zahodu. Najbolj odmeven je bil poraz v Palestini — bitka pri Ain Jalutu (1260), kjer so jih porazili egiptovski mameluki, ki jih je vodil sultan Baibars. Ta zmaga je ustavila nadaljnji napredek mongolskih vojska proti Bližnjemu vzhodu in utrdila moč mamelukov, ki so nato postopoma prevzeli pomemben nadzor nad številnimi križarskimi državami. Poleg tega so se v regiji pojavili tudi spopadi in lokalne izgube na Kavkazu, ki so zmanjšali mongolski nadzor v nekaterih predelih zahodnega obrobja imperija.
Bizantinsko obnovitev in stanje v zahodni Evropi
Nikejsko cesarstvo je v letu 1261 ponovno zasedlo Konstantinopl in pregnalo latinske oblasti, kar je pomenilo obnovitev bizantinske oblasti — ponovno rojstvo Bizantinskocesarstva pod vladarjem, ki si je prizadeval obnoviti tradicionalne strukture cesarstva.
V zahodni Evropi so se v tem obdobju zaostrile politične napetosti. Spori glede zemljiških pravic in suverenosti so povzročili več vojn in lokalnih konfliktov po celini. V Angliji je potekala druga vojna baronov (1264–1267): državljanska vojna med kraljem Henrikom III. in delom aristokracije, ki je nasprotovala kraljevi želji po ozadju moči, usmerjenem k večji centralizaciji in absolutizmu. Vojne in spori so vplivali na razvoj političnih institucij in na moč plemstva v številnih deželah.
Politika in diplomacija sta pripomogli k rasti pomena nekaterih vladarjev: češki kralj Otakar II. je z vojnami in političnimi vezmi razširil svoje ozemlje in postal eden najvplivnejših evropskih knezov tistega časa. Njegova moč je temeljila na pridobivanju pristojnosti in ozemelj skozi spopade in sklepanja zavezništev.
Islandija in Grenlandija sta v tem obdobju formalno priznali norveško nadoblast — v Islandiji je to potekalo z ustanovitvijo t. i. Stare pogodbe (Old Covenant), ki je okrepila vezi s norveško krono. Hkrati so Norvežani poskušali obdržati ali razširiti svoj vpliv v zahodnih otokih; njihovo vdorno poskus iz Škotske je bil ustavljen — vdrli na Škotsko, vendar so jih Škoti uspeli zadržati (bitka pri Largsu, 1263), kar je vodilo k kasnejšim pogodbam in spremembam v lastništvu škotskih otokov.
Na Iberskem polotoku je Španija še naprej vodila rekonkvisto, pri čemer so bili v tem obdobju ponovno zavzeti ali utrjeni številni mesti in območja, ki so bila prej pod nadzorom Mavrov. Te spremembe so postopoma spreminjale demografsko in politično sliko polotoka.
Na verskem področju je prišlo tudi do postopnih reform v načinu izvolitve papeža. Dolga praznina na papeškem sedežu konec desetletja (po smrti papežev) je spodbudila razprave in postopne spremembe, ki so kasneje pripeljale do formalnejših pravil za izvolitve papežev (konklav). V tem času so se začele sestajati tudi prvine rednih predstavniških zborov: v Irski in Angliji so se pojavile oblike zborov, ki jih pogosto označujemo kot zgodnje oblike parlamenta.
Kultura, znanost in religija
V poznem 13. stoletju so bila dosežena pomembna kulturna in intelektualna dela. Roger Bacon je napisal in objavil obsežno znanstveno delo Opus Majus, v katerem je zagovarjal eksperimentalno metodo in kritično preučevanje narave. Hkrati je Tomaž Akvinski napisal pomembno teološko delo Summa contra Gentiles, ki je poskušalo predstaviti krščansko vero razumskemu dialogu z nekrščanskimi misleci.
V evropskih katedralah so nastajali pomembni arhitekturni in kiparski dosežki gotske umetnosti: med znanimi primeri so katedrala v Chartresu ter monumentalna dela kiparja in arhitekta, kot so prižnice Nicola Pisana za Duomo di Siena in baptisterij v Pisi. Takšna dela odražajo tehničen napredek in bogastvo verske umetnosti tistega časa.
Na drugem koncu sveta se je na območju današnje Tajske razvilo državotvorje Sukhothai: verskem področju je kraljestvo Sukhothai sprejelo budizem za svojo uradno vero, kar je pomembno vplivalo na kulturni in verski razvoj jugovzhodne Azije.
Verski odnosi in represija
V Evropi se je v tem obdobju zaostrilo tudi antisemitizem. Nekatere oblasti so sprejemale zakone, ki so omejevali pravice Judje (npr. določbe, da morajo nositi posebne oznake), kar jih je dodatno izpostavilo javnim stigmatizacijam in nasilju. V Angliji in drugod je prišlo tudi do izbruhov nasilja nad judovskimi skupnostmi. Hkrati je Katoliška cerkev nadzorovala in cenzuriralaTalmudom), kar je vplivalo na verske svoboščine in intelektualne stike med skupnostmi.
Zaključek
Desetletje 1260–1269 je bilo obdobje prelomnih dogodkov: od vojaških srečanj, ki so omejila mongolsko širjenje, in političnih prestrukturiranj v Evropi, do kulturnih in verskih premikov, ki so oblikovali poznejši razvoj držav in misli. Dogodki tega obdobja so postavili temelje za nadaljnje spremembe v naslednjih desetletjih, tako v zahodnem kot v vzhodnem delu poznanega sveta.