Ruska velika kneginja Anastazija Nikolajevna (rusko: (Великая Княжна Анастасия Николаевна Романова, angleško: Великая Княжна Анастасия Николаевна Романова): Nikolajevna Romanova, 18. junij [5. junij] 1901 – 17. julij 1918) je bila najmlajša hči ruskega carja Nikolaja II. in njegove žene Aleksandre Fjodorovne. Anastazijo so skupaj z družino 17. julija 1918 umorili izvajalci boljševiške oblasti. Bila je sestra velike kneginje Olge, velike kneginje Tatjane, velike kneginje Marije in ruskega carja Alekseja Nikolajeviča.

Otroštvo in življenje v družini

Anastazija se je rodila kot najmlajša v dinastiji Romanovih in odraščala v tesnem družinskem krogu, večinoma v zasebnem Alexanderjevem palači. Po pričevanjih sorodnikov in služabnikov je bila živahna, igriva, pogosto šegava in navihana; zaradi svoje energije so ji pogosto govorili, da je "neukrotljiva". Bila je blizu svojih sester in je pogosto sodelovala v družinskih igrah ter prigodah. Družina je ostro varovala zasebnost, zato so o njenih vsakdanjih navadah znane predvsem družinske spomine in pričevanja.

Ujetništvo in umor

Med razpadom carske oblasti so Nikolaj II. in njegova družina leta 1917 odstopili prestol in bili internirani. Sprva so jih premestili v Tobolsk, nato pa aprila 1918 v Jekaterinburg, kjer so jih internirali v hiši Ipatieva. 17. julija 1918 je po odločitvi lokalnih boljševističnih oblasti prišlo do usmrtitve družine. Umor so izvedli člani lokalne izvršilne skupine; telesa so bila pogosto žrtveno odstranila in skrita v oddaljeni jarek oziroma zakopana na kraju v okolici Jekaterinburga. Vodja strelcev je bil med drugim znan kot Jakob Jurovski (Yakov Yurovsky).

Iskanje ostankov in DNA-preiskave

V letih komunistične vladavine ni bilo javno znano, kje so pokopani člani družine, kar je rodilo številne govorice in legende o morebitnem pobegu katerega od članov. Leta 1991 so v grobu v bližini Jekaterinburga našli ostanke, za katere so sprva menili, da pripadajo carju, carici in trem hčerkam; v prvem najdbi pa najdenih ostankov ni bilo za Alekseja Nikolajeviča in ene od hčera (takrat so se spraševali, ali manjka Anastazija ali Marija).

Januarja 2008 so ruski znanstveniki sporočili, da so avgusta 2007 v bližini Jekaterinburga našli ostanke mladega fanta in ženske, kar je sovpadalo s pogrešanimi telesi. Ruski raziskovalci so 30. aprila 2008 s testiranjem DNK sporočili, da gre za ostanke carjeviča Alekseja in njegove sestre. Marca 2009 je doktor Michael Coble iz laboratorija za identifikacijo DNK oboroženih sil ZDA objavil dodatne rezultate testiranj DNK, ki so močno podprli zaključek, da so bile vse štiri velike kneginje umrle ob usmrtitvi družine. Skupaj s prejšnjimi testi so te analize zagotovile visoko stopnjo verjetnosti, da so bili vsi člani carske družine ubiti in da ni preživelke Aneksije, kot so trdile nekatere govorice.

Pripadnice, ki so trdile, da so Anastazija

Po umoru se je pojavilo več žensk, ki so trdile, da so preživele in da so same Anastazije. Najbolj znana od njih je bila Ana Anderson, ki je že od 1920-ih vztrajala pri svoji zahtevi. Njena zgodba je vzbudila veliko pozornosti in sodnih postopkov v Evropi in ZDA. Leta 1994 je testiranje DNK na koščkih tkiva in las Andersonove pokazalo, da ni v bližnji sorodstveni vezi s carsko družino, s čimer je bila njena trditev, da je Anastazija, utemeljeno ovržena. Kasnejše raziskave in dokumenti močno nakazujejo, da je bila Anna Anderson verjetno identiteta druge osebe (obravnavana sta bili tudi hipotezi o nemški ali poljski izvoru njenega pravega imena), vendar detajlna identifikacija ni bila predmet tega osnovnega pregleda.

Duhovni in kulturni pomen

Tragedija Romanovih in skrivnost, ki je obkrožala usodo najmlajše princeske, sta sprožila obsežno kulturno zanimanje. Anastazija je postala tema številnih knjig, filmov, gledaliških predstav in pesmi, med njimi tudi popularna (a močno prirejena in fantazijska) filmska upodobitev, ki je v 20. stoletju okrepila mit o morebitnem begu in skrivnostnem preživetju. Leta 2000 je Ruska pravoslavna cerkev (Moskovska patriarhija) kanonizirala Nikolaja II. in njegovo družino kot »mučence« oziroma »trpeče« (passion-bearers), kar je še dodatno utrdilo njihovo mesto v sodobni ruskih verski in zgodovinski zavesti.

Nesporna je zgodovinska resnica o usmrtitvi vseh članov družine na dan 17. julija 1918 in poznejših arheoloških ter DNK potrdilih, ki so pripomogla k dokončnemu razjasnitvi njihove usode. Kljub temu ostajajo legende in umetniške interpretacije žive v kolektivnem spominu po vsem svetu.