Bastide

Bastide je utrjeno mesto. V srednjem veku so jih gradili predvsem na jugu Francije. Večina bastid je bila zgrajena med letoma 1229 in 1373, torej med albižanskim križarskim pohodom in stoletno vojno. Danes jih je približno 400. Vse imajo osrednji trg in pravokotno obliko ulic. Na trgu imajo hiše arkade. Običajno so bile zgrajene na mestih, ki jih je bilo lahko braniti, na primer na vrhu hriba ali na ravnini.

Danes sta dobro znani mesti Carcassonne in Andorra la Vella.

Bastide so mesta, za katera je značilen glavni trg z arkadami. Ta se nahaja v mestu Monpazier v Dordogni.

Pregled

Bastide so srednjeveška mesta. Obstaja akt o ustanovitvi (zakon, s katerim se jih ustanovi). O njih so pogosto napisani zgodovinski dokumenti. Včasih so to načrtovana mesta, ki jih običajno načrtuje le en arhitekt (ali en gospod). Pogosto so bila zgrajena tam, kjer je že obstajala vas, ali na zgodovinsko pomembnem kraju. Včasih so jih zgradili tudi tam, kjer so ljudje veliko kupovali in prodajali (na primer tam, kjer so se križale trgovske poti).

Pariška pogodba (1229) se včasih obravnava kot temeljni akt, ki je omogočil gradnjo sodobnih mest in bastid. S pogodbo se je končala albinska križarska vojna. Ena prvih zgrajenih bastid je bila Montauban. Montauban je postal mesto leta 1144. Nekateri pa menijo, da je Mont-de-Marsan, ki je bil ustanovljen leta 1133, bastide.

Namen

Večina bastid je bila zgrajena na podeželju. V osnovi so bile namenjene potrebam lokalne trgovine (običajno kmetijstva). Nekaj jih je bilo zgrajenih na mestih, ki jih je bilo zelo lahko braniti. Druge so bile zgrajene tam, kjer jih je bilo mogoče braniti, vendar je bila večina bastid preprosto zgrajena tam, kjer so bile potrebne. Čas, v katerem so bile zgrajene, je bil v regiji miren.

Graditelji bastijonov

Bastide so gradili ljudje z visokim družbenim statusom, kot so bili:

Toulouski grofje, Rajmond VII. in Alfonz iz Poitiersa.
Francoski kralji Ludvik IX, Filip III in Filip IV.
Angleški kralji Edvard I., Edvard II. in Edvard III.
Visoki senekali Doat Alaman, Eustache iz Beaumarchèsa in Jean iz Graillyja. To so storili v imenu svojih gospodov.
Lokalni gospodje, in sicer grofje Foix, Comminges in Astarac.
verske oblasti, kot so samostani in opatije.

Strukturni elementi

Osrednji trg

Glavna značilnost vseh bastid je osrednji odprti prostor ali trg. Uporabljali so ga za trge, pa tudi za politična in družabna srečanja. Značilen trg (ki je bil verjetno zgled za druge bastide) je v Montaubanu.

Običajno je na voljo le en kvadrat. Saint-Lys in Albias sta drugačna, saj imata dva trga, enega za trg in enega za cerkev.

Kvadrat se uporablja tudi za razdelitev mesta na četrti. Običajno leži zunaj glavne ulice (osi), po kateri je potekal promet. Obstajajo tri možne ureditve:

popolnoma zaprta: Trg se ne dotika nobene ulice. Takšni so zelo redki; v Tournayu obstaja en primer v velikosti 70 m x 72 m (236 čevljev).
ena os: To se zgodi zaradi enosmerne zasnove bastide. Vse ceste potekajo v eni smeri in so vzporedne. Med cestami so tu in tam vrezane uličice. Trg je postavljen med dve cesti. Ti kvadrati so običajno dolgi od 50 m do 55 m na vsako stran.
postavitev mreže; običajno temelji na trgu v Montaubanu.

Za trg je bilo običajno izbrano najbolj ravno mesto v bastidi.

Cerkev

Razen v zelo redkih primerih cerkev ni bila na osrednjem trgu. Običajno je bila pod kotom in obrnjena diagonalno proti trgu. Ena redkih izjem je Villefranche-de-Rouergue.

Hiše

Za gradnjo hiš v bastidu so veljala jasna pravila. Pročelja hiš - fasade - so morala biti poravnana. Prav tako je moral biti med hišami majhen prostor. Različne parcele so si bile vse podobne: 8 m x 24 m (79 čevljev) je bila običajna velikost. Število parcel je bilo omejeno. To je bilo od 10 do več tisoč (3 000 v Grenade-sur-Garonne).

Ulice

Ulice so bile običajno široke od 6 do 10 metrov, tako da je lahko skozi njih zapeljal voz. Potekale so ob fasadah hiš. Med ulicami so potekale uličice, ki so bile običajno široke od 5 m do 6 m. Včasih so široke le 2 m do 2,5 m. V bastidi je bilo običajno od ene do osem ulic.

Mestno obzidje

Ko so bile ustanovljene bastide, večina ni imela mestnega obzidja ali utrdb. Razlog za to je bil miren čas v zgodovini. Te stvari so bile dodane pozneje. To se je zgodilo s posebnim davkom ali z zakonom, ki je od prebivalcev mesta zahteval, da pomagajo graditi obzidje. Dober primer je Libourne. Deset let po ustanovitvi mesta so prebivalci prosili za denar za gradnjo mestnega obzidja. Ko so denar dobili, so ga porabili za lepšanje mesta in ne za gradnjo obzidja.

Na začetku stoletne vojne je bilo uničenih veliko bastidov, ki niso imeli mestnega obzidja. Nekatere druge so hitro zgradile kamnito obzidje, da bi zaščitile mesto.

Tipičen trg na vrhu bastide.

Razporeditev bastide

Za bastide obstajajo različne osnovne postavitve. Pogosto je za vsako vrsto postavitve obstajala bastida, ki je bila zgled za druge bastide. Najpogostejša postavitev se je začela z dvema pravokotnima ulicama. Nove ulice so bile zgrajene vzporedno s prvotnima ulicama. Tako je običajno nastala pravokotna mreža.

Nestrukturirana bastarda

Zdi se, da pri gradnji teh bastid ni bilo nobenega načrta. Razlogi za to so lahko naslednji:

Zgradili so jih na mestu, kjer je že obstajal zaselek ali vas, zato je morala bastida dovoliti gradnjo stavb.
V graščini je živelo zelo malo ljudi (kar pomeni, da razlog za graščino ni bil uspešen).
Gospodarji, ki so jih gradili, so imeli malo ali nič pristojnosti za uresničevanje svojih zamisli.

Primer take bastide je La Bastide-de-Bousignac.

Krožna bastida

Krožna postavitev bastide je bila zelo redka. Edini ohranjeni primer je v kraju Fourcès.

Vrsta ograjenega prostora

Okoli obstoječe majhne vasi ali zaselka so zgradili ograjene bastide. Tam je že stala cerkev ali majhna skupina hiš. Ko so bile zgrajene nove hiše, so bile dodane okoli prvotnih stavb.

Zasnova z eno osjo

Vrata povezuje ena glavna ulica. To je os, okoli katere je bila zgrajena bastida. Takšna zasnova je precej pogosta, saj jo uporablja približno 30-40 % vseh bastid. Zelo pogosto se nahajajo na ravnem zemljišču. Trg se pogosto oblikuje tako, da se glavna ulica poveča. Zelo pogosto so ulice pravokotne na glavno ulico. Takšno postavitev je zelo enostavno spremeniti, da se prilega lokalni pokrajini.

Primer enoosnega bastida je Gimont. Gimont je dolg 1.000 metrov in širok le 300 metrov. Včasih je še ena ulica, ki poteka vzporedno z glavno osjo. Mestni trg je urejen med obema ulicama.

Zasnova z dvema osema

Dve glavni ulici, osi, sta pravokotni (tvorita pravi kot). Vse druge ulice so pod pravim kotom ali vzporedne z eno od dveh glavnih ulic. Mestni trg je pogosto v središču ali zelo blizu središča. Celotno mesto je pravokotne, kvadratne, šestkotne ali ovalne oblike. Takšen načrt se je uporabljal na vrhuncu bastidskega gibanja.

Izdelava bastide

Za izdelavo nove bastide je potrebnih nekaj korakov, in sicer:

Izbira kraja, kjer je mogoče zgraditi bazo.
Izbira imena; obstajajo različne možnosti:

Pripovedovanje o privilegijih državljanstva: Villefranche, La Bastide.
Pripovedujejo o kraju, kjer je bila zgrajena; Monségur ali Montastruc pripovedujeta o tem, da je bilo kraj lahko braniti ali da je bilo v njem prijetno živeti.
Ime pripoveduje o tujih mestih, ki jih je vladar obiskal, ko je odšel v tujino, na primer na križarsko vojno ali v vojno: Pavie, Fleurance (za Firence), Grenade, Cordes (za Cordobo), Tournay (za Tournai v Flandriji), pa tudi Bruges (Brugge, prav tako v Flandriji) in Gan (Gent, v Belgiji).
Ime plemiča ustanovitelja, na primer Libourne je poimenovan po Leyburnu.
Kraljeva oblast: Montréal (pomeni: kraljevska gora).

Plemiči, ki so bili lastniki zemljišča in (so)ustanovitelji mesta, so sklenili pogodbo.
Nariše se načrt, kako naj bi mesto izgledalo.

Ko so vsi ti koraki opravljeni, bastida še ni ustanovljena. Naslednji korak je privabiti ljudi, da se naselijo v novem mestu. To storite tako, da sestavite carinsko listino. Ta listina ne govori toliko o običajih, temveč o privilegijih, ki jih dobijo tisti, ki tam živijo (državljani). Ti privilegiji so lahko različnih vrst:

Na podlagi davkov: Tisti, ki živijo v mestu, plačujejo manj davkov.
Na podlagi določenega pravnega statusa.
Na podlagi častnih nazivov.

Bastide so želele privabiti ljudi, ki bi prišli živet v to mesto. Zato so tistim, ki so prišli živet v to mesto, ponudili enakopravnost. Ustvarjale so videz, da imajo državljani enake pravice in da so svobodni.

Pravne podlage za bastide

Družbeni sistem je bil v srednjem veku zelo ustaljen in nespremenljiv. Sistem zakonov v srednjem veku je temeljil na dejstvu, da se družba ni spreminjala. Vsakdo je imel svoje mesto v sistemu in tam je tudi ostal. Gospodje, ki so gradili bastide, niso želeli spreminjati družbenega sistema. Želeli so le majhne lokalne izboljšave. Zemljišče, na katerem je bila zgrajena bastida, običajno ni bilo razvito. Gospodje, ki so imeli v lasti to zemljišče, od njega niso imeli velikega zaslužka. Bastido so zgradili, ker so upali, da bodo z zemljiščem pridobili več dobička.

Zaradi tega se ljudje, ki so že imeli družbeni status (podaniki, plemiči in duhovniki), niso mogli naseliti v bastidu. Nekaj revnih plemičev je svojo zemljo odstopilo mestu in začelo trgovsko kariero, saj so tako lahko zaslužili več denarja kot prej.

Ljudje, ki so živeli v mestu, so bili videti svobodni, vendar je imela ta svoboda svoje meje:

Ko so prišli v mesto, so imeli enake možnosti, da tam živijo in postanejo državljani (vsi ljudje, ki so živeli v bastidi, niso bili državljani).
Na papirju so imeli vsi državljani enake pravice in dolžnosti.

Moški in ženske niso imeli enakih pravic. Ženske so pogosto omenjene v Listini in imajo nekatere pravice:

V večini bastidov možje niso imeli pravice pretepati svojih žena.
Za doto veljajo posebna pravila. Včasih jo morajo plačati tudi moški.

V mestu gobavci običajno niso bili dobrodošli. Nekatere bastide so imele posebne prostore, kjer so jih zdravili, vendar so bili na splošno izključeni iz družabnega življenja. Nositi so morali posebne značke, ki so kazale, da so bolni, in se niso smeli približati običajnim ljudem.

Druga skupina ljudi, ki na splošno ni bila dobrodošla, so bili Judje. Na začetku ni bilo težav, pozneje pa so bili Judje preganjani. Francoski kralj Filip IV. leta 1306 Judom ni dovolil živeti v Franciji. Zasegel je njihovo premoženje in ga prodal.

Listina

Carinska listina za Monflanquin

To je carinska listina za Monflanquin. Napisana je bila leta 1256.

(Številke so dodane zaradi lažjega branja. ) (Povezave so dodane zaradi lažjega razumevanja)

Alfonz, pozdravljam tebe, ki bereš to pismo. Obveščam vas, da smo prebivalcem naše bastije Monflanquin v škofiji Agen podelili naslednje svoboščine in običaje

Vedite, da od nas ali naših naslednikov v tem mestu ne boste dobili niti Quête, niti Taille, niti droit de gîte. Prav tako ne boste pobirali nikakršnih subvencij, razen če prebivalci to želijo.
Sedanji prebivalci našega mesta in tisti, ki bodo tu živeli, lahko prodajo, podarijo ali prenesejo vse svoje premično in nepremično premoženje na kogar koli želijo. Ne morejo pa svojega nepremičnega premoženja podariti cerkvi, samostanu ali vojaškemu redu, razen če spoštujejo pravico seigenjurjev, od katerih imajo v fevde.
Prebivalci omenjenega mesta lahko svoje hčere svobodno poročijo, s komer želijo. Svoje sinove lahko povišajo v cerkveni red.
Ne bomo aretirali nobenega prebivalca mesta. Ne bomo jih poškodovali. Ne bomo mu vzeli blaga, če je obljubil, da ni kršil zakonov. To ne vključuje umora, blagoslova nekoga s smrtnim izidom in drugega. V teh primerih nam bo njegovo blago izročeno.
V primeru zahteve ali pritožbe naš predstavnik ne bo mogel od nobenega prebivalca tega mesta zahtevati, da zunaj bastide priča o dogodkih, ki so se zgodili v mestu. Izjema je, če to zahtevajo prebivalci.
Če prebivalec tega mesta umre brez oporoke, brez otrok in če nihče drug ne pride po dediščino, bodo naši predstavniki izbrali dve osebi, ki bosta varovali premoženje. Varovala jih bosta eno leto in en dan. Če se bo v tem času našel kdo, ki bo lahko upravičeno zahteval dediščino, mu bo vse blago izročeno. Kar zadeva nepremičnine, ki pripadajo drugim seigneurjem, bodo te vrnjene njim. To se zgodi po tem, ko so po običajih škofije Agen poravnani dolgovi osebe, ki je umrla. To velja, če je dolg med letom mogoče jasno dokazati.
Veljavne so oporoke, ki jih napišejo prebivalci mesta z zaupanja vredno pričo. To velja, tudi če niso bile sestavljene po vseh pravilih, ki jih zahteva zakon. Edini pogoj je, da morajo otroci dobiti del, ki jim po pravici pripada. Da bi to zagotovili, je treba poklicati lokalnega duhovnika ali drugega duhovnika, če je to mogoče.
Kdor živi v tem mestu, mu ne bo treba sodelovati v dvoboju ali enoročnem boju, da bi dokazal svojo nedolžnost, če je obtožen. Če bo zavrnil boj, se ne bo štel za krivega. Oseba, ki ga obtoži, lahko to stori na sodišču. V ta namen lahko uporabi priče ali kakršen koli drug dober način, ki sledi pravnim obrazcem.
Prebivalci mesta lahko dajo ali prejmejo v najem ali darilo blago od katere koli druge osebe, ki želi prodati, dati v najem ali podariti svoje nepremično premoženje. To ne vključuje fevdov, alodialnih zemljišč in ozemelj za vojaško uporabo. Teh ni mogoče kupiti ali prejeti, ne da bi se prebivalci ali njihovi nasledniki strinjali s trgovino.
Za vsako parcelo, ki je široka 16 čevljev in dolga 48 čevljev, bomo na praznik Ste Foy plačali le 6 dinarjev. Ta davek se bo plačeval tudi ob spremembi lastnika. Če se zemljišče proda, bomo kot davek dobili 1/12 prodajne cene prodajalca. Če teh davkov ne bomo plačali do določenega datuma, bomo poleg dolgovanih davkov dobili še 6 solov.
Mi ali naši predstavniki bomo določili globo za požig ali druge zločine, storjene v tem mestu. Te globe se določijo v skladu z običaji škofije Agen.
Ko bodo predstavniki našega mesta začeli opravljati svoje dolžnosti, bodo obljubili, da jih bodo opravljali po svojih najboljših močeh. Obljubijo tudi, da bodo spoštovali zakone in običaje tega mesta.
Konzuli mesta se bodo menjavali vsako leto na dan Marijinega vnebovzetja. Na ta dan bomo mi ali naš predstavnik izvolili 6 katoliških konzulov. Izbrali jih bomo med prebivalci mesta. Izbrali bomo tiste, ki se nam bodo zdeli najbolj pošteni, in tiste, ki bodo najbolj ustrezali potrebam skupnosti in nam samim. Ti konzuli bodo v navzočnosti nas in naših predstavnikov obljubili, da nam bodo dobro služili, da bodo ohranjali naše pravice, da bodo upravljali ljudstvo in da bodo konzuli, kolikor bodo mogli. Ti konzuli ne bodo od nikogar prejeli nobenega nadomestila za to, kar počnejo, samo za to, da so konzuli. Skupnost bo v zameno obljubila, da bo tem konzulom pomagala in jim v vsem sledila. Naši suverenosti se ti ukrepi ne bodo dotaknili. Konzuli bodo imeli pravico popravljati ulice, uličice, vodnjake in mostove. Skupaj s konzulom 24 ljudi, ki ga bo izvolila skupnost, bodo za izvedbo teh del zbirali denar od državljanov. Prav tako lahko zbirajo denar za dela v splošno korist ljudi.
Vse tiste, ki bodo javne ulice in ulice onesnaževali s človeškimi iztrebki, bo kaznoval naš predstavnik ali konzuli.
Vsak človek, ki ima v mestu premoženje ali dohodek, bo prispeval k vzdrževanju mesta na enak način kot prebivalci mest. To velja tudi za njegove naslednike. Če to zavrne, lahko naš predstavnik na zahtevo konzulov zaseže njegovo premoženje. Duhovniki in drugi privilegiranci bodo enako storili za blago, ki ga niso dobili z dediščino. Za blago, ki so ga podedovali, nimajo takšne obveznosti. Prispevajo lahko zaradi svojega čistega srca in dobre volje.
Blago, ki ga prinesete v mesto, da bi ga prodali, se lahko proda na tržnici le, če je prišlo iz kraja, oddaljenega več kot pol milje. Ljudje, ki tega pravila ne spoštujejo, se kaznujejo z denarno kaznijo. Kupec in prodajalec morata plačati po 2 su za sodne stroške. Tujcem, ki tega običaja ne poznajo, ni treba plačati.
Ljudje, ki pretepejo ali zlorabijo prebivalca s pestjo, rokami ali nogami, morajo plačati 5 solov za sodne stroške, če je bil ta postavljen pred sodišče in ni bila prelita kri. Prav tako morajo poškodovanca spraviti v razumno stanje. Če pa je kri tekla, mora napadalec plačati 20 solov za sodne stroške, če je bila zadeva predložena sodišču. Če je uporabil glavo, palico, kamen ali opeko, bo pristojbina znašala 20 solov, če ni bilo krvi. Če je bila kri in je bila zadeva predložena sodišču, bo taksa znašala 60 solov. Poleg tega bo žrtev prejela odškodnino.
Če je nekdo zagrešil umor in je bil spoznan za krivega za smrt žrtve, ko je to mogoče šteti za umor, bo kaznovan s sodbo našega sodišča, njegovo premoženje pa bo pripadlo nam, potem ko bo plačal svoje dolgove.
Kdor izreče žalitve, očitke ali govor, ki prizadene čustva nekoga drugega, bo kaznovan z globo dveh solov in pol, če bo zadeva predložena sodišču. Poleg tega mora žrtvi plačati odškodnino. Kdor to stori pred našim predstavnikom ali sodiščem, bo plačal 5 solov.
Kdor krši našo prepoved ali skriva garancijo, bo kaznovan s 30 solovi sodnih stroškov.
Kdor ukrade plemičevo pravico, bo kaznovan z 10 solov.
Odrasli, moški in ženske, ne glede na to, ali so jih ujeli pri dejanju in so se na podlagi pritožbe pritožili ugledni ljudje ali pa so to priznali na sodišču, bodo plačali po 100 solov sodnih stroškov. Druga možnost je, da gole tečejo po mestu.
Kdor s slabim namenom potegne nož ali meč proti drugi osebi, bo moral plačati 10 solov sodne takse. Napadenemu bodo tudi povrnili škodo.
Če nekdo ponoči ali podnevi ukrade predmet v vrednosti 2 solov ali manj, mora teči po mestu s predmetom okoli vratu. Poleg tega bo plačal kazen 5 solov in predmet vrnil lastniku. To ne velja za sadje. Če je predmet vreden več kot 5 solov in gre za prvi prekršek, bo oseba kaznovana z globo 60 solov. Če je že kradel, mu bo sodilo naše sodišče. Če je bil storilec obesen zaradi kraje in če vrednost njegovega premoženja to dopušča, bomo prejeli 10 solov za sodne stroške. To je po tem, ko so bili plačani njegovi dolgovi. Preostanek bomo dobili kot dediščino.
Kdor podnevi vdre v tuj vrt, vinograd ali travnik in ukrade sadje, seno, travo ali les v vrednosti 12 dinarjev ali manj, bo kaznovan z globo 2 solov in pol. Plačal jo bo mestnim konzulom. Ta denar se bo uporabil za potrebe mesta in popravila. Če je bilo blago vredno več, bo kazen znašala 10 solov. Kdor bo ponoči vdrl v hišo in odnesel sadje, seno ali slamo, nam bo plačal 30 solov, lastniku pa povrnil škodo.
Če kos živine, krava ali vol vstopi na tuj vrt, vinograd ali travnik, mora lastnik plačati 6 dinarjev konzulom. Za prašiča tri denijere, za dve kozi pa en denijel. To ne vključuje odškodninskih plačil lastniku vrta, vinograda ali travnika.
Za uporabo lažnih uteži ali mer je treba plačati 60 solov, če se prekršek dokaže.
Za pritožbo o dolgu, konvenciji ali pogodbi, in če je prijavljena prvi dan, nam ne bo plačano nič, če dolžnik to prizna brez tožbe. V naslednjih devetih dneh pa bo moral naš zastopnik upnika prisiliti, da vse vrne, sicer bo moral dolžnik za svojo pravico do sodnega varstva plačati globo v višini dveh sol in pol.
Za običajno pritožbo s tožbo, če nekdo prosi za več časa, nam bodo plačali, pet solov za pravico do sodnega varstva, ko pade kazen.
Če oseba stori nekaj narobe in jo predstavnik še isti dan o tem obvesti, bo morala plačati globo v višini dveh in pol solov. Denarna kazen bo namenjena za pravice do sodnega varstva in sodne stroške, ki jih potrebuje opozicija.
Naš zastopnik ne sme prejeti denarja od pravosodja, dokler se sodni postopek ne konča in ena stran ne zmaga.
Za tožbe v zvezi s hišami bomo po sodbi prejeli pet solov.
V vseh pritožbah, ki jim sledi tožba, nam bo morala oseba, ki se je pritožila, če ne bo dovolj dokazov, plačati globo v višini pet sol. Denarna kazen bo namenjena za pravice do sodnega varstva in sodne stroške, ki jih bo potrebovalo nasprotovanje.
Trg bo moral biti v četrtek. Če bo tujec prodal bika, kravo, prašiča, starejšega od enega leta, nam bo za droit de leude plačal en denar. Za osla, oslička, konja, mulo, starejšo od enega leta, nam bo moral prodajalec za droit de leude plačati dva denira. Pod to starostjo mu ne bo treba plačati ničesar. Za ovco, ovna ali kozo bo plačal en obole. Za žito saumée (4 sestr) bo plačal en denier. Za sester bo plačal en denier. Za hémine bo plačal en obole. Te pristojbine so za droit de leude in merjenje. Za zaboj ne bomo pobrali ničesar. Rezalec stekla (nekdo, ki reže steklo) bo plačal en denier ali rez v vrednosti enega denierja. Za saumée iz kovinskih predmetov ali volne bo prodajalec plačal dva deniéra. Za čevlje, kotle, ognjišča, ponve, trilce, lonce, nože, kose, slane ribe in druge osnovne stvari bo tuji trgovec plačal dva deniéra. Za sauméein za moški tovor predmetov bo plačal en deniér. Za saumée z vazami in lonci pa en denar. Za moški tovor teh predmetov je prav tako en denier.
Sejmi bodo potekali na določene dneve. Vsak tuji trgovec bo moral plačati vstopno in izstopno pristojbino. Prav tako bodo za pravico do bivanja v mestu plačali štiri denije na človeka. Za njegove predmete pa en denar. Za kupljene predmete, namenjene uporabi doma, kupcu ne bo treba plačati davka.
Vsakemu prebivalcu je bilo dovoljeno, da v svojem Faubourgu zgradi peč. Za vsako peč, bodisi za peko kruha za prodajo bodisi za dajanje sosedu, bomo dobili dvanajst dinarjev za vsako slabost za droits d'oublies.
Dejanja, ki jih opravijo mestni notarji, imajo enako vrednost kot vsa javna dejanja.

Te svoboščine in običaje odobravamo z vsemi in vsakim od zgornjih členov, dokler nam to dovoljuje zakon. V večno pričevanje o tem, kar počnemo, na njih pritrjujemo svoj pečat. Sestavljeno v Vincennesu, junija, leta Gospodovega 1256.

Poznejši razvoj

Številne bastide so bile uspešne in obstajajo še danes. Številne druge so propadle in večina prebivalstva jih je zapustila.

Bastide so imele tri stopnje razvoja ali sprememb:

Številni bastidi niso uspeli in so izginili, saj se v njih niso naselili novi ljudje. Tisti, ki so ostali, so doživeli gospodarsko rast, ki je spremenila organizacijo jugovzhodne Francije.
Med stoletno vojno so bili preostali bastidi prisiljeni zgraditi mestno obzidje, da bi se obvarovali. Tisti, ki tega ne storijo, med vojno izginejo z zemljevida. Po koncu vojne se ponovno pojavi blaginja. Položaj meščanstva se okrepi. Zgradijo se ceste na dolge razdalje in bastidi ob teh cestah imajo velike dobičke.
V 19. in 20. stoletju so se ljudje s podeželja preselili v mesta. V tem času se bastide ponovno preizkušajo, nekatere pa izginejo.

Slike

Carcassonne (srednjeveško mesto in most)

Arkade v Mirepoixu

Cordes-sur-Ciel

Še ena iz Cordes sur Ciel

Notranje mesto Cordes sur Ciel

Arkade v Montaubanu

Place Nationale (nekdanji trg) v Montaubanu

Domme z neba

Sorodne strani

Seznam bastid

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bastide?

O: Bastide je utrjeno mesto, ki so ga v srednjem veku gradili predvsem na jugu Francije.

V: Kdaj je bilo zgrajenih največ bastid?

O: Večina bastid je bila zgrajena med letoma 1229 in 1373, torej med albižanskim križarskim pohodom in stoletno vojno.

V: Koliko bastid je danes?

O: Danes je še vedno približno 400 bastid.

V: Kaj je skupno večini bastid?

O: Večina bastid ima osrednji trg, pravokotno razporeditev ulic in hiše z arkadami na trgih.

V: Kje so se ta mesta običajno nahajala?

O: Bastide so bile običajno zgrajene na mestih, ki jih je bilo lahko braniti, na primer na vrhu hriba ali na ravnini.

V: Ali obstajajo kakšni znani primeri ohranjenih bastid?

O: Da, dva znana ohranjena primera bastid sta Carcassonne in Andorra la Vella.