Abnormalna psihologija: definicija, vzroki in pomen pri duševnih motnjah

Nadnaravne tradicije

Nadnaravna vera je vera v silo, ki presega znanstveno razumevanje. V nadnaravne pojave verjamejo številne kulture. Te kulture vključujejo verske kulture, pa tudi stare Kitajce, stare Egipčane, Hebrejce in stare Grke. Te kulture imajo zapise, ki pravijo, da so nenormalno vedenje v obliki nadnaravnih dogodkov ustvarili demoni ali bogovi, ki bi prevzeli človeka in delovali prek teh ljudi. To se je imenovalo obsedenost. V Rimskokatoliški cerkvi so izvajali eksorcizme, da bi ti demoni zapustili telo posameznika, ki so ga obsedli. Eksorcizem je vključeval molitev, zvoke in eliksirje. Ljudem z nenormalnim vedenjem so pogosto rekli, da so obsedeni.

V nekaterih kulturah so pogosto uporabljali trepanacijo. Pri tem so nekomu v glavo naredili luknjo, da so izpustili "slabega duha".

Azilni domovi

"Norišnice" so bile stavbe, v katerih so bili nastanjeni pacienti z nenormalnim vedenjem. V Evropi so postali priljubljeni z zakonom o blaznicah iz leta 1774, čeprav so obstajali že pred tem zakonom. Namen azilov je bil poskrbeti za ljudi, ki niso mogli skrbeti zase. Vendar so bili znani po tem, da so bili do svojih bolnikov kruti in zlorabljeni. Stavbe so bile pogosto umazane in slabo vzdrževane.

William Tuke je v poznih 1700-ih letih naredil versko zatočišče za bolnike. To je bil odklon od grozot psihiatričnih zavetišč. V poznih letih 1700 je tudi Philippe Pinel začel spodbujati boljše zdravljenje duševno bolnih.

Danes zavetišča za norce iz 18. stoletja ni več. Večino azilov so zaprli konec 20. stoletja zaradi izuma antipsihotičnihzdravil. Danes obstajajo psihiatrične bolnišnice za ljudi z duševnimi boleznimi. Med njimi je tudi bolnišnica Broadmoor, v kateri so nastanjeni nekateri najnevarnejši britanski kriminalci z duševnimi boleznimi.

Azilni domovi v Ameriki

Dorothea Dix se je v 19. stoletju borila proti slabemu ravnanju z bolniki v zavetiščih za duševno bolne. Ustanovila je skupino za "duševno higieno", da bi spodbudila politike k spremembi ravnanja z duševnimi bolniki v ZDA. Ko so se ljudje začeli zavedati nepravilnosti v duševnih zavetiščih, so zbirali denar za izboljšanje obravnave bolnikov in zavetišč. Dix naj bi pomagal ustanoviti 32 psihiatričnih bolnišnic. Do leta 1940 je v zavetiščih za duševno bolne živelo več kot 400 000 bolnikov.

Večina zdravljenj je bila za bolnike še vedno kruta in neučinkovita. Bolnišnice so hitro postajale prenapolnjene. Mary Jane Ward je leta 1946 napisala knjigo z naslovom "The Snake Pit", ki je opozorila na nečloveško ravnanje z duševnimi bolniki.

Istega leta je bil ustanovljen Nacionalni inštitut za duševno zdravje. Organizacija je zagotavljala usposabljanje in podporo duševnim bolnikom in delavcem, ki so skrbeli zanje. Sprejet je bil Hill-Burtonov zakon, ki je bolnišnicam za duševno zdravje zagotavljal denar.

Kasneje je bil sprejet Zakon o zdravstvenih storitvah v skupnosti iz leta 1963. S tem zakonom so bile ustanovljene ambulantne stavbe, v katerih so bolniki lahko živeli doma in ne v bolnišnicah. Na podlagi tega zakona so bili zgrajeni tudi rehabilitacijski centri in centri za oskrbo v skupnosti.

Deinstitucionalizacija

V poznih letih 20. stoletja so bili zavodi za duševno bolne manj sprejeti. Kruto ravnanje z bolniki, prenatrpanost in način življenja so se zdeli nepotrebni. Azilnim domom so namenjali manj denarja. Zato so jih veliko zaprli po vsem svetu. Zapiranje psihiatričnih bolnišnic je postalo znano kot deinstitucionalizacija. Premik iz zavetišča v skupnost naj bi pripomogel k razvoju in okrevanju bolnikov. Zaradi pomanjkanja dobrih podpornih programov so se bolniki počutili zapuščene in so se težko vključili v normalno življenje. Zaradi tega so mnogi postali brezdomci.

V preteklosti so obstajali trije načini razlage nenormalnega vedenja. To so bile nadnaravne, biološke in psihološke razlage. Zahodna medicina ne uporablja več nadnaravnih razlag. Namesto tega uporabljamo biološke in psihološke razlage. Biološke razlage uporabljajo genetiko in nevroznanost za razlago nenormalnega vedenja. Biološka razlaga temelji na delovanju možganov in na tem, kako geni spreminjajo njihovo delovanje. Psihološke razlage za razlago nenormalnega vedenja uporabljajo delovanje uma.

Nadnaravne razlage

Zgodnje kulture so verjele, da je nenormalno vedenje posledica demonov, duhov in astrologije. Pri trepanaciji so v glavo človeka izvrtali luknjo. S tem so iz glave izpustili duhove ali demone.

Eksorcizem je izvajala predvsem Katoliška cerkev. Eksorcizem naj bi pregnal duhove iz osebe, ki so jo obsedli.

Te prakse so bile v srednjem veku običajne. Takrat je veljalo, da je nenormalno vedenje bolj versko kot psihološko vprašanje. Nekatera nenormalna vedenja so veljala za čarovništvo. Ljudje, obtoženi čarovništva, so bili za ta dejanja skoraj vedno kaznovani. V mnogih primerih je bila kazen umor.

Biološke razlage

Biološki pristop k razlagi nenormalnega vedenja predpostavlja, da je vedenje mogoče razložiti s fizikalnimi dejavniki. Hipokrat je bil človek, ki je živel v 5. stoletju in ga imajo mnogi za očeta sodobne medicine. Ni se strinjal, da so vzroki psihičnih motenj zli duhovi ali astronomija. Hipokrat je verjel, da obstajajo naravni vzroki za motnje in da je mogoče najti ustrezne načine zdravljenja. Osredotočil se je na "štiri humorje" v možganih. Menil je, da morajo biti štirje humorji za zdravo duševno stanje uravnoteženi in da se ob močnejši prisotnosti enega humorja pojavijo različne motnje. Hipokrat je bolnikom priporočal, naj spremenijo svoj življenjski slog, da bi jih uravnovesili.^p. 11 Zdaj se pojavljajo nove ideje, ko govorimo o bioloških razlagah psiholoških motenj. Toda Hipokratova osredotočenost na duševne procese in klinično prakso je bila revolucionaren koncept.

Tudi drugi grški zdravnik Galen je znanstveno obravnaval vzroke psiholoških motenj. Razdelil jih je na telesne in duševne. Galen je med vzroke uvrstil poškodbe glave, zlorabo alkohola in življenjske izkušnje. V 18. stoletju so Galenovi koncepti vplivali na medicinsko industrijo. Galen se je osredotočil na biološke vzroke duševnih motenj. ^p. 13

Psihološke razlage

Psihološke razlage nenormalnega vedenja včasih temeljijo na vedenjskem pristopu, pri katerem se pozitivno vedenje krepi, negativno pa ne. Ta pristop je bolj osredotočen na spreminjanje dejanskega vedenja osebe kot na resnični vzrok zanj.

Sigmund Freud je bil eden najbolj priljubljenih psiholoških teoretikov 20. stoletja. Metoda, ki jo je uporabljal za preučevanje in zdravljenje pacientov, je znana kot psihoanaliza. Metode hipnoze so uporabljali Freud, pa tudi Franz Mesmer in zdravniki Nancyjeve šole. Vendar je Freud poskušal doseči, da bi njegovi pacienti izpovedali svoja najgloblja, resnična čustva, kar se je imenovalo katarza. Pacientom je naročal, naj svobodno govorijo o sebi, v prostih asociacijah. Prav tako je izvajal analizo sanj, pri kateri so pacienti zapisovali svoje sanje in o njih razpravljali. Freudovo delo je pripeljalo do drugih velikih psihoanalitičnih teoretikov, kot so Carl Jung, Alfred Adler in Harry Stack Sullivan. Wilhelm Wundt in William James sta bila zaslužna za odprtje prvih laboratorijev eksperimentalne psihologije. To je privedlo do številnih študij in psiholoških metod, kot je klasično pogojevanje, ki sta ga vodila Ivan Pavlov in John B. Skinner, Edward Thorndike in B. F. Skinner pa sta bila vodilna pri preučevanju operantnega pogojevanja. ^p. 18

DSM

Severnoameriški priročnik, ki ga psihiatri in psihologi uporabljajo za diagnosticiranje in zdravljenje psiholoških motenj, se imenuje Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM). Pripravlja ga Ameriško psihiatrično združenje (APA). Najnovejša različica je bila izdana maja 2013 in je znana kot DSM-5. Na DSM se zanašajo zdravniki, zdravstvene zavarovalnice, farmacevtska podjetja in pravni sistem kot na referenco za razumevanje in prepoznavanje duševnih motenj. V DSM so duševne motnje razdeljene v skupine ter opisani znaki in simptomi, ki opredeljujejo vsako motnjo. Poleg tega za vsako motnjo navaja statistične podatke, od pogostosti v splošni populaciji do najučinkovitejše oblike zdravljenja.

Preden strokovnjak posamezniku postavi diagnozo določene duševne motnje, mora najprej ugotoviti, ali ta posameznik dejansko trpi za duševno motnjo. DSM duševno motnjo opredeljuje kot stanje, ki:

• Je predvsem psihološka in spreminja vedenje, osebnost ali motivacijo,
• v polni obliki povzroča stres, slabše socialno delovanje ali vedenje, ki bi ga človek rad prostovoljno opustil, ker ogroža telesno zdravje, in
• Razlikuje se od drugih stanj in je ozdravljiva.

Pri uporabi DSM je celotna psihiatrična diagnoza razdeljena na pet dimenzij, imenovanih "osi", ki se nanašajo na različne značilnosti motnje ali prizadetosti:

• Os I vsebuje vse kategorije duševnih motenj, razen duševne zaostalosti in osebnostnih motenj. Motnja znotraj te osi je podobna bolezni ali obolenju v splošni medicini in vključuje depresijo, anksiozno motnjo, motnjo avtističnega spektra, bipolarno motnjo in anoreksijo.
• Os II vključuje duševno zaostalost in osebnostne motnje, kot so paranoidna osebnostna motnja, antisocialna osebnostna motnja in obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja. Ta os vsebuje veliko število motenj, ki so vse povezane s tem, kako oseba razmišlja in ravna s svetom.
• Os III vsebuje splošna zdravstvena stanja, manjša zdravstvena stanja in vse telesne motnje posameznika. Pri uporabi prvih treh osi so vidne povezave in strokovnjaki lažje najdejo vzrok za duševno motnjo ter osebo učinkovito zdravijo.
• Os IV vsebuje vse okoljske ali družbene dejavnike, ki bi lahko imeli vlogo pri diagnosticiranju posameznika. Slabi socialni odnosi, smrt bližnje osebe ali odpustitev iz službe so stresni dejavniki, ki lahko pripomorejo k razvoju duševne motnje.
• Os V uporabljajo strokovnjaki za osebe, mlajše od 18 let. Otroci so ocenjeni glede na to, kako dobro trenutno obvladujejo svoj položaj. Globalna ocena funkcioniranja je uporabljala lestvico od 0 do 100, vendar je bila v DSM-5 nadomeščena z anketo in izbirnim okencem, ki je manj subjektivna.

Posamezne osi DSM so pri razvoju duševnih motenj pogosto povezane med seboj.

ICD-10

Mednarodno statistično klasifikacijo bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB) je oblikovala Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in je univerzalni diagnostični sistem za duševne motnje. ICD so odobrili zdravstveni uradniki iz 193 držav članic SZO, na voljo pa je brezplačno na internetu. Njegov namen je pomagati državam zmanjšati težave, povezane z duševnimi motnjami. Sistem kodiranja, ki se uporablja v DSM, je zasnovan tako, da je združljiv s sistemom, ki se uporablja v MKB, vendar se nekatere kode morda ne ujemajo, ker se obe publikaciji revidirata ob različnih časih. MKB-10 je bila objavljena leta 1994, njena zadnja posodobitev pa je bila opravljena leta 2010. Poglavje 5 MKB-10 zajema več kot 300 duševnih in vedenjskih motenj, ki so razdeljene v naslednje kategorije:

• F00-F09 Organske duševne motnje
• F10-F19 Duševne in vedenjske motnje zaradi uporabe drog
• F20-F29 Shizofrenija in motnje z blodnjami
• F30-39 Motnje razpoloženja
• F40-49 Nevrotične motnje, povezane s stresom
• F50-59 Vedenjske motnje, povezane s telesnimi motnjami in fizičnimi dejavniki
• F60-F69 Motnje osebnosti in vedenja odraslih
• F70-F79 Umska zaostalost
• F80-F89 Motnje psihološkega razvoja
• F90-F98 Vedenjske in čustvene motnje, ki se razvijejo v otroštvu
• F99 Neopredeljene duševne motnje

Spletno različico ICD-10 lahko v celoti najdete tukaj.

Psihoanaliza

Psihoanaliza je oblika terapije, ki temelji na psihoanalitični teoriji. Ta teorija pravi, da človekovo vedenje nadzorujejo nezavedne sile, kot je instinkt, in da svobodna volja ne obstaja. Številne ideje psihoanalitične teorije je mogoče pripisati slavnemu psihologu Sigmundu Freudu. Freud je verjel, da so duševne motnje posledica potlačenih spominov in čustev iz otroštva; psihoanaliza je namenjena iskanju teh skritih spominov in čustev ter opozarjanju bolnika nanje. Tehnike, kot je hipnoza, se uporabljajo za vstop v nezavedno v upanju, da se bo našel vir motnje. Freud je tudi verjel, da imajo sanje skrite pomene, zato je paciente pogosto prosil, naj si svoje sanje za analizo zapisujejo. Zaradi pomanjkanja znanstvenih dokazov, ki bi potrdili večino Freudovih idej, klinični psihologi psihoanalizo redko uporabljajo in so jo nadomestile učinkovitejše oblike terapije.

Vedenjska terapija

Vedenjska terapija temelji na teoriji behaviorizma, ki pravi, da je vse človekovo vedenje posledica dražljaja in okrepitve. Znani behavioristi so James Watson, B. F. Skinner in Joseph Wolpe. Cilj te terapije je povečati pozitivno ali socialno okrepljeno vedenje. Vedenjsko terapijo lahko razdelimo na tri področja:

1. Uporabna analiza vedenja (ABA) uporablja obliko operantnega pogojevanja, pri kateri se za spreminjanje vedenja uporablja pozitivna okrepitev.
2. Kognitivno-vedenjska terapija (CBT) se osredotoča na spreminjanje negativnih misli in čustev, ki so v ozadju pacientovega vedenja, da bi se to vedenje spremenilo.
3. Teorija socialnega učenja se uporablja pri zdravljenju in razumevanju anksioznih motenj. Presega tradicionalno predpostavko klasičnega pogojevanja, da se je treba strahu in tesnobe naučiti neposredno; teorija socialnega učenja predvideva, da lahko otrok pridobi strah pred kačami, na primer tako, da opazuje družinskega člana, ki kaže strah pred kačami.

Humanistična terapija

Humanistična terapija je metoda Carla Rogersa, ki se osredotoča na stranko kot človeka in ne na njeno težavo. Terapevt lahko prilagodi okolje in razpoloženje seje tako, da posnema običajen pogovor. To pacientu pogosto pomaga, da se zaveda težav, ki jih ima, in jih s terapevtom deli uspešneje kot pri tradicionalnem svetovanju. Humanistična terapija ustvarja učinkovito sredstvo, s katerim lahko pridemo do izvora težave in jo ustrezno obravnavamo.

Roger je uporabljal izraz "terapija, osredotočena na stranko", ki temelji na ideji, da terapevt pomaga stranki, da postane prava psihološka odrasla oseba.