Abraham Lincoln: predsedovanje, državljanska vojna in odprava suženjstva

Lincolnova predsedniška kampanja leta 1860

V tem času je bil Lincoln že dobro znan v politiki Illinoisa. Leta 1858 se je v boju za senat Združenih držav Amerike pomeril s Stephenom A. Douglasom in izgubil. Takrat so ameriške senatorje izvolili državni zakonodajalci. Tako sta si Lincoln in Douglas prizadevala, da bi njuni stranki pridobili nadzor nad zakonodajnim zborom zvezne države Illinois. Čeprav je bil Illinois svobodna država, je bilo glavno vprašanje vseh sedmih razprav suženjstvo.

Naslednjih 16 mesecev je Lincoln govoril za številne republikanske kandidate na severu. S tem si je pridobil veliko političnih prijateljev in se pripravljal na kandidaturo za predsednika. Do takrat je bil najmočnejši kandidat William H. Seward iz New Yorka. Seward je odločno nasprotoval suženjstvu kjer koli v ZDA. Lincoln je bil bolj zmernega mnenja in je nasprotoval širjenju suženjstva v novih državah na zahodu.

Ko je Lincoln postal bolj priljubljen v novoustanovljeni republikanski stranki, so ga povabili na govore v številne države. Oktobra 1859 je bil povabljen, da spregovori v cerkvi Henryja Warda Beecherja v Brooklynu v New Yorku. Lincoln se je na ta govor pripravljal več mesecev; več časa je porabil za pripravo katerega koli govora, ki ga je imel med senatorskimi razpravami. V zadnjem trenutku so kraj njegovega govora prestavili v Cooper Union na Manhattnu. Lincoln je vedel, zakaj so ga prosili za govor. Promovirali so ga kot alternativo Sewardu in drugim morebitnim republikanskim kandidatom. Govor v Cooper Unionu je Lincolnu prinesel pozornost, ki jo je potreboval, da je leta 1860 postal republikanski kandidat za predsednika.

Aprila 1860 so imeli demokrati svojo politično konvencijo, južni demokrati so izstopili in konvencija se je končala brez imenovanja kandidata. Dva meseca pozneje sta obe strani organizirali vsaka svojo konvencijo. Stephen Douglas je bil kandidat severnih demokratov. John C. Breckinridge je kandidiral za južne demokrate. John Bell, senator iz Tennesseeja, je kandidiral za stranko Ustavne unije. Razkol v demokratski stranki je skoraj zagotovil Lincolnovo zmago na predsedniških volitvah. Na začetku leta 1860 Lincoln ni bil glavni kandidat za predsednika. 6. novembra 1860 je bil Lincoln z 39 % glasov ljudstva in večino v volilnem kolegiju izvoljen za predsednika. Volilna udeležba na volitvah je bila 81,2-odstotna, druga najvišja v ameriški zgodovini.

Odcepitvena kriza v letih 1860-1861

Novembra 1860, ko je bil Lincoln očitno zmagovalec, je izbruhnila kriza, ki je tlela že vsaj desetletje. Južnjaki so bili ogorčeni zaradi izvolitve Lincolna, ki je nasprotoval suženjstvu na ozemljih in v novih državah. Skoraj takoj so začeli ukrepati. James Chesnut mlajši, senator iz Južne Karoline, je odstopil le štiri dni po volitvah. Predsednik James Buchanan je stvari le še poslabšal. Decembra je kongresu poslal sporočilo. V njem je navedel, da je po njegovem mnenju odcepitev nezakonita. Vendar je dodal, da zvezna vlada ne more preprečiti izstopa držav iz Unije. Severnjaki niso mogli razumeti, kako je lahko Buchanan rekel kaj takega. Po tem je Buchananova vlada začela razpadati. Howell Cobb, minister za finance, ki je bil iz Georgie, je Buchananu sporočil, da odhaja. Teden dni pozneje je odšel državni sekretar Lewis Cass (iz Michigana), ker Buchanan ni storil ničesar, da bi zaustavil odcepitveno krizo.

Prva je ukrepala Južna Karolina. Tamkajšnji voditelji so opozorili, da bodo v primeru zmage republikanca na volitvah leta 1868 izstopili iz Unije. Na posebni konvenciji 20. decembra 1860 so soglasno sprejeli resolucijo o izstopu. Januarja 1861 so jim sledili Mississippi, Florida, Alabama, Georgia in Louisiana. Teksas se je odcepil 1. februarja. Medtem ko so resolucije o odcepitvi pripravljali tudi v drugih državah, jih v tem obdobju niso sprejeli več.

Medtem ko Buchanan ni storil ničesar, je več senatorjev v kongresu z govori poskušalo umiriti razmere. Mirovna konferenca leta 1861 je potekala 4. februarja 1861 v hotelu Willard v Washingtonu. Od 33 držav jih je 21 poslalo svoje delegate. Za predsednika je bil izvoljen nekdanji predsednik John Tyler, doma iz Virginije. Konvencija je trajala približno dva tedna. V tem času so bili oblikovani številni predlogi, ki so bili nato posredovani kongresu. Sprejeti so bili številni kompromisi, ki so bili oblikovani v obliki predlogov sprememb ustave Združenih držav. Vendar kongres ni sprejel nobenega. Na Lincolnovi inavguraciji se je v kočiji peljal poleg odhajajočega predsednika. Buchanan naj bi Lincolnu dejal: "Če si tako srečen, ko vstopaš v predsedniški položaj, kot sem jaz, ko ga zapuščam, potem si zelo srečen človek." V nekaj tednih so se odcepile še štiri suženjske države in konfederati so streljali na trdnjavo Fort Sumter.

Lincolnov prvi inavguracijski govor

4. marca 1861 je Lincoln imel svoj prvi inavguracijski govor, ki je bil del njegove prisege kot 16. predsednika Združenih držav Amerike. Govor je bil namenjen predvsem prebivalcem Juga. V njem je želel predstaviti Lincolnovo načrtovano politiko in želje do juga, kjer je sedem držav ustanovilo Konfederacijo držav Amerike. Govor je bil napisan v prijateljskem duhu do odcepljenih držav. Dotaknil se je več točk. Lincoln je obljubil, da ne bo posegal v suženjstvo v državah, kjer je že obstajalo. Dejal je, da do držav, ki so se odcepile, za zdaj ne bo sovražnosti zvezne oblasti. Zvezna vlada bo "obdržala, zasedla in posedovala" svojo lastnino. Prav tako bo pobirala davke. Svoj govor je zaključil z opozorilom:

Lincolnova uprava

Lincolnovo predsedovanje je trajalo približno štiri leta. Trajalo je od 4. marca 1861 do 15. aprila 1865, ko ga je ustrelil simpatizer konfederacije in je umrl. Skoraj ves čas njegovega mandata je trajala državljanska vojna. Od izvolitve na volilnem kolegiju 15. februarja do inavguracije 4. marca Lincoln ni imel veliko časa za sestavo kabineta.

Lincolnov kabinet

Lincolnov kabinet je bil edinstven v ameriški zgodovini. V njem so bili vsi njegovi glavni tekmeci za republikansko nominacijo leta 1860. V okviru političnih pogajanj, ki so vodila do nominacije, je bilo nekaterim obljubljeno mesto v kabinetu. To ni bila harmonična skupina, saj se večina med njimi ni marala. Imeli so različne zamisli o upravljanju države, različno etiko in različne osebnosti. Zlasti Simon Cameron je bil Lincolnu vsiljen s sporazumom, sklenjenim z delegati iz Pensilvanije na republikanski konvenciji. Že prej je slovel kot nesposoben in skorumpiran. V skladu s sporazumom je bil Lincolnov vojni sekretar.

Člani so bili:

• Hannibal Hamlin, Lincolnov prvi podpredsednik (1861-1865).
• Andrew Johnson, Lincolnov drugi podpredsednik (1865-1865) in 17. predsednik ZDA.
• Salmon P. Chase, ameriški finančni minister. Leta 1864 je postal vrhovni sodnik vrhovnega sodišča.
• Simon Cameron, vojni minister (1861-1862).
• Edwin Stanton, vojni sekretar (1862-1865).
• William H. Seward, državni sekretar (1861-1865).
• Gideon Welles, sekretar za mornarico (1861-1865).
• Montgomery Blair, generalni poštni upravitelj (1861-1864).
• Edward Bates, generalni državni tožilec (1861-1864).

Notranje zadeve

Lincolnova administracija je bila zadolžena, da državo popelje skozi najtemnejše dni. Težave je podedoval od svojega predhodnika, predsednika Jamesa Buchanana. V svojem inavguracijskem govoru štiri leta prej je Buchan vprašanja suženjstva označil za "srečno zadevo majhnega praktičnega pomena". Buchanan je zavzel stališče, da nima pristojnosti, da bi kar koli storil v zvezi z bližajočo se državljansko vojno. Dejal je: "Noben predsednik, ne glede na to, kakšna so njegova politična nagnjenja, ne more vzpostaviti miru in harmonije med državami. Če je njegova pristojnost v skladu z našo ustavo in zakoni modro omejena in zadržana, lahko sam le malo stori v dobro ali zlo v tako pomembnem vprašanju." Ko se je bližala državljanska vojna, je država pod Buchananovim predsedovanjem zašla v recesijo.

Namesto da bi ignoriral ali se sprijaznil z razmerami, je moral Lincoln popraviti zlomljeno državo ali pa poskrbeti za njeno razdejanje. Med predsedniškimi volitvami in njegovo inavguracijo je sedem držav, ki so se odcepile, ustanovilo Konfederacijo držav Amerike. Njihova ustava je bila oblikovana po vzoru ustave Združenih držav s štirimi razlikami. Podpirala je suverenost držav. Zagotavljala je, da bo suženjstvo v konfederacijskih državah vedno obstajalo. Južnemu kongresu ni dovoljevala uvedbe zaščitnih tarif. Prav tako je omejila mandat predsednika konfederacijskih držav na šest let. Jefferson Davis je bil izvoljen za predsednika CSA. Bil je lastnik sužnjev iz Mississippija, senator ZDA in tudi vojni sekretar pod predsednikom Franklinom Pierceom. CSA je zavzela več filozofskih stališč, ki so se razlikovala od stališč Združenih držav Amerike. Predvidevala je, da so Združene države le združenje suverenih držav, kot so bile v skladu s členi konfederacije pred sprejetjem ameriške ustave. Trdili so, da lahko vsaka država svobodno izstopi iz združenja držav. Sever je videl Unijo kot trajno državo. Lincoln je poudaril, da se je vsaka država odpovedala svoji suverenosti, ko je ratificirala in sprejela ustavo. Trdil je tudi, da nobena država nima pravice do upora proti svoji državi, Združenim državam Amerike. Toda Lincoln je o CSA molčal od njene ustanovitve do svoje inavguracije. Ponovil je obljubo iz volilne kampanje, da kot predsednik ne bo sprejel nobenih ukrepov za ustavitev ali omejitev suženjstva v tistih državah, kjer je že obstajalo. Vendar pa ni sprejel predlogov mirovne komisije. S svojim inavguracijskim govorom je pokazal svoje miroljubne namene, saj je želel preprečiti, da bi se CSA pridružile druge južne države. Te države niso bile sovražnice. CSA ne bi napadel, temveč bi obdržal in ohranil vso lastnino vlade Združenih držav, ki je obstajala v južnih državah.

Dan po inavguraciji je Lincoln prejel depešo majorja Roberta Andersona. Bil je poveljnik utrdbe Fort Sumter v pristanišču Charleston. Lincolna je obvestil, da bo moral s svojimi možmi zapustiti trdnjavo, če ji ne bo kmalu zagotovljena oskrba. Lincoln se je domislil načina, kako oskrbeti trdnjavo, ne da bi se začeli spopadi. V trdnjavo Sumter bi poslal neoborožene oskrbovalne ladje. O svoji nameri je obvestil predsednika CSA Davisa. Na ta način ZDA ne bi začele spopadov, temveč bi trdnjavo obdržale, kot je obljubil Lincoln. Davis je takoj poslal generala P. G. T. Beauregarda, da bi prisilil trdnjavo k predaji, še preden bi prispele oskrbovalne ladje. 12. aprila 1861 ob 4.30 zjutraj so konfederacijski topovi začeli obstreljevati trdnjavo Sumter. Po 33 urah se je major Anderson predal. S tem se je začela državljanska vojna.

Vojna je trajala štiri leta. Sever ni pričakoval, da se bo jug skoraj do zadnjega boril za svojo "svobodo". Jug si ni predstavljal, da bo Sever pod Lincolnovim vodstvom pokazal železno voljo za ohranitev Unije za vsako ceno.

Zunanje zadeve

Ena od Lincolnovih vojaških strategij je bila blokada južnih pristanišč in približno 3 500 milj (5 600 km) obale. Na začetku vojne je bilo to z nekaj ladjami skoraj nemogoče. Do konca vojne je Unija zajela ali uničila 1500 blokadnih ladij. Ker pa se je skoraj 5 od 6 trgovin lahko izognilo blokadi, je Velika Britanija trdila, da je mednarodno pravo ne priznava, saj gre za "papirnato blokado". Konfederacija je lahko med vojno v Anglijo pošiljala le majhen del svojega glavnega denarnega pridelka, bombaža. Tri leta pred vojno je Jug pošiljal 10 milijonov bal bombaža na leto. Med vojno so poslali le 500 000 bal. Toda angleški proizvajalci so imeli na zalogi velike količine južnjaškega bombaža iz velikega izvoza pred vojno. To, kar so imeli na zalogi, jim je zadostovalo za večino vojne.

Leta 1861 sta tako Konfederacija kot Unija želeli pomoč Velike Britanije. Sever je računal nanjo zaradi njihove obsodbe suženjstva. Konfederacija pa je računala na njihovo pomoč zaradi velikega pomena, ki ga je imel njihov bombaž za britansko gospodarstvo. Zato sta obe strani imeli diplomatske odnose z Veliko Britanijo. Jug je potreboval pomoč Velike Britanije, da bi zmagal v vojni. Brez pomoči Velike Britanije se tudi Francija ne bi upala vmešavati, čeprav je bila z jugom že prijateljsko povezana. Kraljica Viktorija je 4. maja 1861 izdala razglas, s katerim je razglasila britansko nevtralnost v vojni in priznala Konfederacijo kot vojskujočo se stranko v konfliktu. To je razjezilo Lincolna. Njegov državni sekretar Seward je novemu ministru v Veliki Britaniji že izdal navodila, naj odide in se vrne domov, če bo kraljica priznala Konfederacijo. Francija je sledila s podobno izjavo, ki je prav tako priznala CSA kot državo. Seward je obe državi posvaril pred možnostjo vojne z Združenimi državami zaradi tega vprašanja.

Britanski ministrski predsednik lord Palmerston je v zahodni Atlantik poslal floto vojaških ladij, ki so se pripravljale na nenaden napad na New York. Največjo ladjo na svetu, SS Great Eastern, so nameravali uporabiti za prevoz vojakov. Menili so, da bi napad na New York pomenil napad na ameriško trgovsko središče. Toda spomladi leta 1862 so Britanci izvedeli za železno bojno ladjo Unije, USS Monitor. To je preklicalo vse načrte za invazijo. Britanska mornarica je sicer imela železne bojne ladje, vendar so za plovbo potrebovale globoke vode. Monitor in podobne severne ladje bi lahko uničile britanske ladje, če bi te poskušale blokirati severna pristanišča. Rusija se je tudi bala, da bi lahko Britanci in/ali Francozi posredovali. Poleti leta 1862 je koalicija držav razmišljala o posredovanju v vojni. Med njimi so bile Velika Britanija, Francija, Prusija, Avstrija in Rusija. Toda jeseni 1863 je ruski car Aleksander II. poslal svojo mornarico, da bi zaščitila Združene države pred morebitno invazijo Velike Britanije in Francije. Njihova baltska flota je 24. septembra 1863 začela prihajati v newyorško pristanišče. Ruska flota z Daljnega vzhoda je bila poslana v San Francisco.

Do konca vojne je večina evropskih držav s priznanjem Konfederacije kot suverene države le malo pridobila. Lincoln je diplomatsko ravnal z dvema konfederatoma, ki sta bila aretirana na britanski ladji Trent. Odredil je, da sta bila oba izpuščena. Zaradi neuspeha pridelka v Evropi so bili kmetijski proizvodi Unije priljubljeni. Egipt in Indija sta lahko dobavljala bombaž, ki so ga pred vojno kupovali na jugu. Unija je bila dober kupec tudi za orožje malega kalibra in drugo industrijsko blago iz Evrope. Angleški ladjedelci pa so med vojno za konfederacijsko mornarico izdelali na desetine blokadnih in bojnih ladij.

Lincoln kot vrhovni poveljnik

Ameriška državljanska vojna leta 1861 je bila prva sodobna totalna vojna. Leta 1861 nihče v Združenih državah ni vedel, kako jo bojevati. Moške je bilo mogoče vpoklicati in vojno blago je bilo mogoče izdelati, vendar so generali potrebovali čas za urjenje. General na čelu vojske leta 1861 je bil Winfield Scott, ki je bil odgovoren za vojsko z le približno 16.000 možmi. Scott je bil hkrati star in iz stare šole (kar pomeni, da ni imel sodobnega usposabljanja). Kar nekaj častnikov se je usposabljalo na West Pointu, vendar so na West Pointu takrat poučevali inženirstvo, matematiko in utrdbe. Zelo malo je učil o strategiji in ničesar o vodenju velikih formacij vojakov na terenu. Nihče se ni naučil ničesar o štabnem delu ali vodenju vojske, razen tistih nekaj, ki so znali brati francosko ali so imeli vojaške izkušnje v Evropi. Ena najhujših težav je bila, da terenski poveljniki niso imeli niti natančnih zemljevidov območij, na katerih so se morali premikati in bojevati. Razen na Zahodu lokalni zemljevidi za številne dele države niso obstajali. V nasprotju z Jeffersonom Davisom, ki je imel vojaške izkušnje, jih Lincoln ni imel skoraj nič.

Lincoln se je ob začetku vojne soočil z zelo strmo krivuljo učenja. Toda Lincoln se je hitro učil. Sam se je izučil za pravnika. Učenje vojaške strategije se je izkazalo za nekaj drugega, kar mu je šlo zelo dobro od rok. Bral je knjige o strategiji in vojaški zgodovini ter se učil iz uspehov in neuspehov svojih vojakov na terenu. Učil se je tudi iz sovražnikove vojaške taktike. Učil se je tako dobro, da je leta 1862 zgodovinar T. Harry William o njem dejal: "Lincoln izstopa kot velik vojni predsednik, verjetno največji v naši zgodovini, in velik naravni strateg, boljši od katerega koli od svojih generalov." Čeprav ni dokazov, da je kdaj prebral knjigo Karla von Clausewitza O vojni, so njegova dejanja sledila glavnemu argumentu te knjige: "Politični cilj je cilj, vojna je sredstvo za njegovo dosego, sredstev pa nikoli ne moremo obravnavati ločeno od njihovega namena. Zato je jasno, da o vojni nikoli ne smemo razmišljati kot o nečem samostojnem, temveč vedno kot o instrumentu politike."