Hitri tranzit (metro/podzemna železnica): definicija, vrste

Mnogi menijo, da je najstarejši sistem hitrega prometa Metropolitanska železnica v Londonu, glavnem mestu Združenega kraljestva. Prvi del tega, kar je sčasoma postalo londonska podzemna železnica, so začeli graditi leta 1860, prvi del pa je bil odprt leta 1863. Prve podzemne vlake so poganjale lokomotive, ki so kurile premog, zaradi dima pa se je v predorih veliko ljudi dušilo. Pozneje so vlaki na progi vozili na električni pogon. Ta proga, ki je zdaj del metropolitanske proge, obratuje še danes. Druga železniška proga v Londonu, City and South London Railway, je bila prva hitra železniška proga, na kateri so vlaki vozili na elektriko. Ta del je bil odprt leta 1890 in je danes del severne proge. V Londonu so zgradili še več podzemnih železnic in danes ima podzemna železnica, ki ji zaradi majhnih vlakov in predorov pravimo "tube", enajst prog, od katerih nekatere vozijo po progi, ki jo uporabljajo vlaki National Rail.

Naslednji dve mesti, ki sta zgradili proge hitrega prometa, sta bili Budimpešta na Madžarskem (prva linija podzemne železnice je bila odprta leta 1896) in Glasgow na Škotskem (podzemna železnica je bila prav tako odprta leta 1896). Kmalu so tudi številna druga velika mesta v Evropi gradila svoje podzemne železnice, na primer Berlin v Nemčiji (berlinski U-Bahn), Pariz v Franciji (Paris Métro) in Moskva v Rusiji (moskovski metro). Številne linije pariškega metroja uporabljajo vlake z gumijastimi pnevmatikami in jeklenimi kolesi, kar pripomore k boljšemu in bolj gladkemu teku vlakov, zlasti na strmih klancih. Takšen je tudi montrealski sistem podzemne železnice in nekateri sistemi People Mover, ki prevažajo manj ljudi kot hitri promet.

Prva podzemna železnica v Severni Ameriki je bila v Bostonu. Gradnja se je začela leta 1895, prvi odsek pa je bil odprt leta 1897. Predori te podzemne železnice se še vedno uporabljajo za zeleno linijo prevoznega podjetja Massachusetts Bay Transportation Authority (MBTA), ki je od takrat zgradilo še nekaj drugih podzemnih železnic. Leta 1904 je bila odprta newyorška podzemna železnica, ki je obratovala v New Yorku. Hitro se je razširila in kmalu postala ena največjih na svetu. Še vedno ima največ postaj med vsemi sistemi hitrega prevoza, saj jih je več kot 400. Še več mest v Združenih državah in Kanadi je zgradilo svoje podzemne železnice, na primer Philadelphia (upravlja SEPTA); Los Angeles (upravlja METRO); Montreal Metro v Montrealu, Toronto Subway v Torontu in Vancouver SkyTrain v Vancouvru v Kanadi.

Čeprav je večina sistemov hitrega prevoza večinoma zgrajena v podzemnih predorih, so nekatere proge zgrajene nad cesto. Gradnja teh "nadzemnih" prog je cenejša od gradnje podzemne železnice, saj ni treba graditi predorov. Dobro znan večinoma nadzemni sistem hitrega tranzita je chicaška proga "L", ki v Chicagu vozi od leta 1892. Tudi newyorška podzemna železnica ima veliko dvignjenih odsekov, podobno kot v Chicagu. Sistem Bay Area Rapid Transit na območju zaliva San Francisca in Washington Metro na območju metropole Washington, D.C., dva izmed novejših sistemov hitrega tranzita, zgrajenih v ZDA, sta začela obratovati leta 1972 in 1976, v tem vrstnem redu. Čeprav imata zadnja dva sistema dolge odseke prog brez postaj in vozita večinoma nad zemljo, ponekod v srednjem pasu avtocest; vse proge v mestnih središčih vozijo skozi podvoze.

Prva podzemna železnica v Južni Ameriki je bila odprta leta 1913 v argentinski prestolnici Buenos Aires (podzemna železnica Buenos Aires). Najstarejši vlaki podzemne železnice so se uporabljali skoraj sto let in so jih z novimi vagoni zamenjali šele leta 2013. Druga mesta v Latinski Ameriki s hitrim prevozom so še São Paulo v Braziliji (São Paulo Metro), Santiago v Čilu (Santiago Metro) in Mexico City v Mehiki (Mexico City Metro). Vlaki v Santiagu in Mexico Cityju so podobni tistim v Parizu in Montrealu, saj imajo gumijaste pnevmatike. Čeprav mest s hitrimi železnicami ni toliko kot v Evropi ali drugih krajih, imajo številna velika mesta omrežja hitrih avtobusnih prevozov, ki podobno kot železnice prevažajo veliko ljudi in imajo pogosto svoj vozni pas na cestah, vendar namesto vlakov uporabljajo avtobuse. Ti sistemi so pogosto zasnovani tako, da jih je mogoče v prihodnosti preoblikovati v železniški hitri promet.

Prva podzemna železnica v Aziji je bila podzemna železnica v Tokiu na Japonskem. Prvi odsek, del linije Ginza, je bil odprt leta 1927. Zdaj obstaja 13 prog, ki jih upravljata dve različni podjetji (Tokijski metro in Toei Subway), številni vlaki na teh progah, imenovani "tranzitni vlaki", pa vozijo neposredno na redne japonske železnice. Številna druga mesta na Japonskem, kot so Osaka, Kjoto in Nagoja, imajo svoje podzemne železnice. Na Kitajskem so prvo podzemno železnico, Pekinško podzemno železnico, odprli v Pekingu leta 1969. Podzemno železnico so začela graditi tudi druga kitajska mesta, med njimi Tianjin, Šanghaj in Guangzhou. Ti sistemi, zlasti pekinški z 18 progami, so postali eni največjih in najdaljših na svetu. Na primer, šanghajska podzemna železnica je imela ob odprtju leta 1993 le eno linijo, danes pa jih ima 14. Pekinški in šanghajski sistem imata več kot 500 kilometrov prog. Druga azijska mesta z velikimi podzemnimi železnicami so Tajpej na Tajvanu (podzemna železnica v Tajpeju), Seul v Južni Koreji (podzemna železnica v Seulu), Delhi v Indiji (podzemna železnica v Delhiju) in Singapur (MRT). Tri singapurske linije MRT in tri manjše linije LRT so samodejno vodene brez voznika. Nekaj drugih sistemov podzemne železnice, ki obratujejo na ta način, je londonski Docklands Light Railway, SkyTrain v Vancouvru v Kanadi in dubajski metro v Dubaju v Združenih arabskih emiratih.

V Afriki ni veliko mest s hitrim prevozom. Med tistimi, ki ga imajo, je najstarejši v Kairu v Egiptu (kairski metro), ki se uporablja od leta 1987. Nekatera mesta v Južnoafriški republiki pa imajo omrežja primestne železnice z vlaki, ki vozijo z veliko frekvenco, podobno kot hitri tranzit. Avstralija je bila zadnja celina, ki je imela sistem hitrega tranzita, čeprav imajo njena največja mesta že obsežna omrežja primestne železnice, od katerih nekatera vozijo v predorih kot hitri tranzit. Prvi sistem hitrega tranzita v Avstraliji so leta 2019 odprli v Sydneyju (Sydney Metro). Tudi ta uporablja vlake brez voznika.

• Lahka železnica
• Tramvaj