Hitri tranzit (metro/podzemna železnica): definicija, vrste
Hitri tranzit (metro): definicija, vrste, prednosti in razlike med podzemnimi in nadzemnimi sistemi — praktičen vodnik po linijah, postajah in organizaciji urbanega prevoza.
Hitri tranzit je ime za vrsto železnice, ki ima vlake, ki vozijo zelo pogosto in prevažajo veliko potnikov naenkrat. Običajno je v mestu ali na urbanem območju in prevaža ljudi v mesto in iz njega. Vlaki vozijo med kraji zelo hitro, saj se ne mešajo z drugim prometom. Večina hitrih železnic nima nivojskih prehodov, ampak proge potekajo čez in pod drugimi cestami ali v predorih ali čez mostove, tako da se ne srečujejo.
Marsikje svoj sistem hitrega prevoza imenujejo metro. Drugi izrazi, ki se uporabljajo po svetu, vključujejo: podzemna železnica, nadzemna železnica, lahka železnica (LRT), predmestna železnica (S-Bahn ali regionalni vlaki), monorail in avtomatski people mover. Ti izrazi lahko opisujejo tudi način gradnje ali delovanja sistema: nekateri so večinoma pod zemljo, drugi predvsem nad tlemi, spet tretji so kombinirani z nadzemnimi in podzemnimi odseki.
Posamezen sistem hitrega prevoza ima lahko več prog, ki vozijo na različne kraje, in več postaj, kjer lahko ljudje vstopajo na vlake in izstopajo z njih ter včasih prestopajo med drugimi oblikami javnega prevoza. Te linije imajo pogosto postaje, kjer lahko ljudje prestopijo z ene linije na drugo in se odpravijo v drugo smer. Tovrstne postaje se imenujejo prestopne postaje in veliko največjih sistemov hitrega prevoza ima več takšnih postaj.
Vrste sistemov hitrega tranzita
- Metro (podzemna/nadzemna železnica): popolnoma ločen od drugih prometnih poti, visoke zmogljivosti, pogosto elektrificiran, primeri: London Underground, Moscow Metro.
- Lahka železnica (LRT/premetro): manjši vlaki, lahko delno uporablja nivojske križišča in ulične odseke; cenejša za gradnjo kot klasični metro.
- Predmestna železnica (S-Bahn, regionalni vlaki): povezuje mesto z obrobjem in regijo; včasih uporablja daljše razmake med postajami in višje hitrosti.
- Avtomatizirani sistemi (driverless): brez voznikov, pogosto uporabljeni v letališčih ali kot mestni tranzit z zelo kratkimi intervali med vožnjami.
- Monorail in people mover: specializirani sistemi za krajša razdalja ali omejene poti (npr. letališča, tematski parki).
Infrastruktura in gradnja
Sistemi so običajno zgrajeni kot popolnoma ločene proge, kar pomeni, da uporabljajo grade separation (predore, mostove, viadukte). Glavne gradbene metode vključujejo:
- Izkop s pokrivanjem (cut-and-cover) – primeren za plitke predore v mestnih območjih.
- TBM (tunelirni stroji) – za globoke predore z minimalnimi motnjami na površju.
- Nadzemne konstrukcije – viadukti in mostovi, hitrejši in cenejši, a vizualno in prostorsko zahtevnejši.
Vozni park, energija in signalizacija
- Vozila so običajno električna in se napajajo preko troleje (nadžični vod) ali tretje proge (third rail).
- Vozni park je prilagojen za visoko gostoto potnikov: več vrat za hiter vstop/izstop, več prostorov za stoječe potnike.
- Signalizacijski sistemi (npr. CBTC, ATP, ATO) omogočajo kratke intervale (headwaye) in večjo varnost; sodobni sistemi podpirajo popolno avtomatizacijo.
Postaje in dostopnost
Postaje so lahko nadzemne, prizemne ali podzemne. Značilnosti vključujejo:
- platforme z dvema tipoma postavitev: bočna (side) in sredinska (island);
- dostopnost za gibalno ovirane (dvigala, rampe, taktilne oznake);
- varnostni sistemi: video-nadzor, razsvetljava, obvestilni sistemi in nujni izhodi;
- v velikih sistemih posebne transferne postaje za enostavno prestopanje med linijami.
Obratovanje in potniški servis
Ključni elementi delovanja:
- Frekvenca – v času konic so intervali lahko le nekaj minut ali celo manj pri avtomatiziranih sistemih;
- Kapaciteta – zmogljivost se meri v potnikih na uro in smer; težka železnica dosega visoke vrednosti;
- Upravljanje voznega reda in integracija z drugimi oblikami javnega prometa (avtobusi, tramvaji, regionalnimi vlaki) za enotne vozovnice in povezave;
- Načini plačevanja – od klasičnih kart do brezstičnih kartic, mobilnih aplikacij in sistema "proof-of-payment".
Prednosti in slabosti
- Prednosti: zanesljivost, hitrost, velika kapaciteta, zmanjšanje cestnih zastojev, nižji izpusti CO2 na potnika, pričakovana ekonomska rast ob linijah.
- Slabosti: visoki stroški gradnje in vzdrževanja, dolg čas izgradnje, včasih kompleksne spremembe obstoječe mestne strukture.
Varnost in okoljski vidiki
Varnost vključuje požarno varnost, evakuacijske poti, ventilacijo v predorih in redno vzdrževanje proge ter vozil. Okoljska korist hitrega tranzita se kaže v manjšem številu avtomobilskih potovanj in nižjih emisijah toplogrednih plinov, če je sistem elektrificiran in napajan iz obnovljivih virov.
Financiranje in upravljanje
Gradnja in obratovanje sta lahko financirana iz javnih sredstev, javno-zasebnih partnerstev ali posamičnih koncesij. Upravljanje lahko izvaja javno podjetje, zasebni operater ali kombinacija obeh. Pomembni sta dolgoročno načrtovanje in integracija z urbanističnim razvojem.
Primeri in razvoj
Največja metro omrežja na svetu so v Šanghaju, Tokiu, Moskvi in New Yorku; pariški in londonski sistemi so med najstarejšimi. Velika mestna središča po svetu nenehno širijo obstoječe sisteme ali gradijo nove linije, da bi prilagodila rastočim potrebam po mobilnosti. V nekaterih mestih se kot cenovno ugodnejša alternativa gradnji globokega metroja uvajajo tramvajske in LRT rešitve ali premetro sistemi.
Hitri tranzit je tako ključni element sodobne mestne mobilnosti, ki prinaša velike koristi, a zahteva premišljeno načrtovanje, ustrezna sredstva in stalno vzdrževanje, da bi bil učinkovit, varen in dostopen za vse uporabnike.
Postaja moskovske podzemne železnice
Višja linija pariške podzemne železnice
Omrežja hitrega prevoza po svetu: Hitri tranzit v enem mestu Hitri tranzit v dveh ali več mestih Hitri tranzit v gradnji Načrtovani hitri tranzit Brez hitrega tranzita
Postaja podzemne železnice v mestu Changsha na Kitajskem
Evropa
Mnogi menijo, da je najstarejši sistem hitrega prometa Metropolitanska železnica v Londonu, glavnem mestu Združenega kraljestva. Prvi del tega, kar je sčasoma postalo londonska podzemna železnica, so začeli graditi leta 1860, prvi del pa je bil odprt leta 1863. Prve podzemne vlake so poganjale lokomotive, ki so kurile premog, zaradi dima pa se je v predorih veliko ljudi dušilo. Pozneje so vlaki na progi vozili na električni pogon. Ta proga, ki je zdaj del metropolitanske proge, obratuje še danes. Druga železniška proga v Londonu, City and South London Railway, je bila prva hitra železniška proga, na kateri so vlaki vozili na elektriko. Ta del je bil odprt leta 1890 in je danes del severne proge. V Londonu so zgradili še več podzemnih železnic in danes ima podzemna železnica, ki ji zaradi majhnih vlakov in predorov pravimo "tube", enajst prog, od katerih nekatere vozijo po progi, ki jo uporabljajo vlaki National Rail.
Naslednji dve mesti, ki sta zgradili proge hitrega prometa, sta bili Budimpešta na Madžarskem (prva linija podzemne železnice je bila odprta leta 1896) in Glasgow na Škotskem (podzemna železnica je bila prav tako odprta leta 1896). Kmalu so tudi številna druga velika mesta v Evropi gradila svoje podzemne železnice, na primer Berlin v Nemčiji (berlinski U-Bahn), Pariz v Franciji (Paris Métro) in Moskva v Rusiji (moskovski metro). Številne linije pariškega metroja uporabljajo vlake z gumijastimi pnevmatikami in jeklenimi kolesi, kar pripomore k boljšemu in bolj gladkemu teku vlakov, zlasti na strmih klancih. Takšen je tudi montrealski sistem podzemne železnice in nekateri sistemi People Mover, ki prevažajo manj ljudi kot hitri promet.
Ameriki
Prva podzemna železnica v Severni Ameriki je bila v Bostonu. Gradnja se je začela leta 1895, prvi odsek pa je bil odprt leta 1897. Predori te podzemne železnice se še vedno uporabljajo za zeleno linijo prevoznega podjetja Massachusetts Bay Transportation Authority (MBTA), ki je od takrat zgradilo še nekaj drugih podzemnih železnic. Leta 1904 je bila odprta newyorška podzemna železnica, ki je obratovala v New Yorku. Hitro se je razširila in kmalu postala ena največjih na svetu. Še vedno ima največ postaj med vsemi sistemi hitrega prevoza, saj jih je več kot 400. Še več mest v Združenih državah in Kanadi je zgradilo svoje podzemne železnice, na primer Philadelphia (upravlja SEPTA); Los Angeles (upravlja METRO); Montreal Metro v Montrealu, Toronto Subway v Torontu in Vancouver SkyTrain v Vancouvru v Kanadi.
Čeprav je večina sistemov hitrega prevoza večinoma zgrajena v podzemnih predorih, so nekatere proge zgrajene nad cesto. Gradnja teh "nadzemnih" prog je cenejša od gradnje podzemne železnice, saj ni treba graditi predorov. Dobro znan večinoma nadzemni sistem hitrega tranzita je chicaška proga "L", ki v Chicagu vozi od leta 1892. Tudi newyorška podzemna železnica ima veliko dvignjenih odsekov, podobno kot v Chicagu. Sistem Bay Area Rapid Transit na območju zaliva San Francisca in Washington Metro na območju metropole Washington, D.C., dva izmed novejših sistemov hitrega tranzita, zgrajenih v ZDA, sta začela obratovati leta 1972 in 1976, v tem vrstnem redu. Čeprav imata zadnja dva sistema dolge odseke prog brez postaj in vozita večinoma nad zemljo, ponekod v srednjem pasu avtocest; vse proge v mestnih središčih vozijo skozi podvoze.
Prva podzemna železnica v Južni Ameriki je bila odprta leta 1913 v argentinski prestolnici Buenos Aires (podzemna železnica Buenos Aires). Najstarejši vlaki podzemne železnice so se uporabljali skoraj sto let in so jih z novimi vagoni zamenjali šele leta 2013. Druga mesta v Latinski Ameriki s hitrim prevozom so še São Paulo v Braziliji (São Paulo Metro), Santiago v Čilu (Santiago Metro) in Mexico City v Mehiki (Mexico City Metro). Vlaki v Santiagu in Mexico Cityju so podobni tistim v Parizu in Montrealu, saj imajo gumijaste pnevmatike. Čeprav mest s hitrimi železnicami ni toliko kot v Evropi ali drugih krajih, imajo številna velika mesta omrežja hitrih avtobusnih prevozov, ki podobno kot železnice prevažajo veliko ljudi in imajo pogosto svoj vozni pas na cestah, vendar namesto vlakov uporabljajo avtobuse. Ti sistemi so pogosto zasnovani tako, da jih je mogoče v prihodnosti preoblikovati v železniški hitri promet.
Azija, Afrika in Avstralija
Prva podzemna železnica v Aziji je bila podzemna železnica v Tokiu na Japonskem. Prvi odsek, del linije Ginza, je bil odprt leta 1927. Zdaj obstaja 13 prog, ki jih upravljata dve različni podjetji (Tokijski metro in Toei Subway), številni vlaki na teh progah, imenovani "tranzitni vlaki", pa vozijo neposredno na redne japonske železnice. Številna druga mesta na Japonskem, kot so Osaka, Kjoto in Nagoja, imajo svoje podzemne železnice. Na Kitajskem so prvo podzemno železnico, Pekinško podzemno železnico, odprli v Pekingu leta 1969. Podzemno železnico so začela graditi tudi druga kitajska mesta, med njimi Tianjin, Šanghaj in Guangzhou. Ti sistemi, zlasti pekinški z 18 progami, so postali eni največjih in najdaljših na svetu. Na primer, šanghajska podzemna železnica je imela ob odprtju leta 1993 le eno linijo, danes pa jih ima 14. Pekinški in šanghajski sistem imata več kot 500 kilometrov prog. Druga azijska mesta z velikimi podzemnimi železnicami so Tajpej na Tajvanu (podzemna železnica v Tajpeju), Seul v Južni Koreji (podzemna železnica v Seulu), Delhi v Indiji (podzemna železnica v Delhiju) in Singapur (MRT). Tri singapurske linije MRT in tri manjše linije LRT so samodejno vodene brez voznika. Nekaj drugih sistemov podzemne železnice, ki obratujejo na ta način, je londonski Docklands Light Railway, SkyTrain v Vancouvru v Kanadi in dubajski metro v Dubaju v Združenih arabskih emiratih.
V Afriki ni veliko mest s hitrim prevozom. Med tistimi, ki ga imajo, je najstarejši v Kairu v Egiptu (kairski metro), ki se uporablja od leta 1987. Nekatera mesta v Južnoafriški republiki pa imajo omrežja primestne železnice z vlaki, ki vozijo z veliko frekvenco, podobno kot hitri tranzit. Avstralija je bila zadnja celina, ki je imela sistem hitrega tranzita, čeprav imajo njena največja mesta že obsežna omrežja primestne železnice, od katerih nekatera vozijo v predorih kot hitri tranzit. Prvi sistem hitrega tranzita v Avstraliji so leta 2019 odprli v Sydneyju (Sydney Metro). Tudi ta uporablja vlake brez voznika.
Sorodne strani
- Lahka železnica
- Tramvaj
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je hitri tranzit?
O: Hitri tranzit je vrsta železnice, ki ima vlake, ki vozijo zelo pogosto in prevažajo veliko potnikov naenkrat na mestnih območjih.
V: Kakšne so prednosti sistemov hitrega tranzita?
O: Hitri tranzitni sistemi omogočajo, da vlaki vozijo med kraji zelo hitro, ker se ne mešajo z drugim prometom.
V: Kako je zgrajena večina hitrih železniških prog?
O: Večina hitrih železnic nima nivojskih prehodov, ampak proge potekajo čez in pod drugimi cestami, v predorih ali čez mostove.
V: Kako se še imenujejo sistemi hitrega tranzita?
O: Druga imena za sisteme hitrega tranzita so metro, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, podzemna železnica, nadzemna železnica ali težka železnica.
V: Kako so zgrajeni hitri tranzitni sistemi?
O: Hitri tranzitni sistemi so v različnih delih sveta različno zasnovani, nekateri so v celoti pod zemljo ali nad zemljo, drugi pa imajo lahko podzemne in nadzemne dele.
V: Kaj ponujajo hitri tranzitni sistemi potnikom?
O: Hitri tranzitni sistemi imajo pogosto veliko linij, ki vozijo na različna mesta, in veliko postaj, kjer lahko ljudje vstopajo na vlake in izstopajo z njih ter včasih prestopajo med drugimi oblikami javnega prevoza.
V: Kaj je prestopna postaja?
O: Prestopna postaja je vrsta postaje v sistemih hitrega tranzita, kjer lahko ljudje prestopijo z ene linije na drugo in gredo v drugo smer, in veliko največjih sistemov hitrega tranzita ima več takšnih postaj.
Iskati