Do sredine 19. stoletja v vojski ni bilo organizirane zdravstvene nege za poškodovance in ni bilo varnega prostora za namestitev in zdravljenje poškodovanih vojakov.
Švicarski poslovnež Henry Dunant je videl bitko pri Solferinu v avstrijsko-sardinski vojni. Bitka je trajala le en dan, vendar je bilo na obeh straneh ubitih ali hudo ranjenih okoli 40.000 vojakov.
Dunant je bil pretresen nad trpljenjem ranjenih vojakov in pomanjkanjem zdravniške pomoči. Odpovedal je svoje potovanje k cesarju Napoleonu III in več dni pomagal pri zdravljenju in oskrbi ranjencev.
O tem, kar je videl, je napisal knjigo Spomin na Solferino, ki jo je leta 1862 izdal z lastnim denarjem, izvode pa poslal vodilnim političnim in vojaškim osebnostim po vsej Evropi. Knjiga ni opisovala le tega, kar je Dunant videl, temveč je pozvala tudi k ustanovitvi nacionalnih prostovoljnih organizacij za pomoč, ki bi v primeru vojne pomagale oskrbovati ranjene vojake. Dunant je pozval tudi k mednarodnim pogodbam, ki bi zagotavljale nevtralnost in zaščito ranjencev ter zdravnikov in terenskih bolnišnic.
Ženevsko društvo za javno blaginjo je ustanovilo odbor, ki je poskušal organizirati mednarodno konferenco o Dunantovi zamisli. "Odbor petih" se je sestal 9. februarja 1863, njegovi člani so bili:
- Henri Dunant;
- Gustave Moynier, ki je bil odvetnik in predsednik ženevskega društva za javno blaginjo;
- Louis Appia, zdravnik, ki je delal kot vojaški kirurg;
- Théodore Maunoir iz ženevske komisije za higieno in zdravje ter
- Guillaume Henri Dufour, general švicarske vojske.
Odbor se je kmalu preimenoval v "Mednarodni odbor za pomoč ranjenim".
Oktobra 1863 je v Ženevi potekala mednarodna konferenca, ki jo je organizirala, na kateri so razpravljali o izboljšanju zdravstvenih storitev na bojišču.
Na konferenci se je odboru pridružilo 31 oseb: 18 uradnih delegatov nacionalnih vlad, 6 delegatov iz drugih nevladnih organizacij in 7 neuradnih tujih delegatov. Uradni delegati so prišli iz:
Konferenca je želela:
- Nacionalna društva za pomoč ranjenim vojakom;
- Nevtralnost in zaščita ranjenih vojakov;
- Prostovoljne sile za pomoč na bojišču;
- več konferenc, na katerih bi te zahteve postale pravno zavezujoče mednarodne pogodbe, in
- Uvedba zaščitnega znaka za zdravstveno osebje na terenu. Izbrali so bel trak z rdečim križem.
Švicarska vlada je le leto dni pozneje povabila vlade vseh evropskih držav ter ZDA, Brazilije in Mehike, da se udeležijo uradne diplomatske konference. Šestnajst držav je v Ženevo poslalo skupaj šestindvajset delegatov. Konferenca je 22. avgusta 1864 sprejela prvo Ženevsko konvencijo "o izboljšanju položaja ranjencev v vojskah na terenu". Konvencijo so podpisali predstavniki dvanajstih držav in kraljestev: Baden, Belgija, Danska, Francija, Hessen, Italija, Nizozemska, Portugalska, Prusija, Švica, Španija in Württemberg. Konvencija je vsebovala deset členov, v katerih so bila prvič določena pravno zavezujoča pravila, ki zagotavljajo nevtralnost in zaščito ranjenih vojakov, terenskega zdravstvenega osebja in posebnih humanitarnih ustanov v oboroženem spopadu.
Poleg tega je konvencija določala dva pogoja, da bi Mednarodni odbor priznal nacionalno društvo za pomoč:
- Nacionalno društvo mora biti priznano s strani nacionalne vlade kot društvo za pomoč v skladu s konvencijo in
- Nacionalna vlada zadevne države mora podpisati Ženevsko konvencijo.
Prva nacionalna društva so bila ustanovljena v Belgiji, na Danskem, v Franciji, Oldenburgu, Prusiji, Španiji in Württembergu. Leta 1864 sta Louis Appia in Charles van de Velde, kapetan nizozemske vojske, postala prva neodvisna in nevtralna delegata, ki sta v oboroženih spopadih delovala pod simbolom Rdečega križa. Tri leta pozneje, leta 1867, je bila sklicana prva mednarodna konferenca nacionalnih društev za pomoč vojnim ranjencem.
Dunant je leta 1867 po sporu z drugimi člani zapustil odbor. Leta 1876 se je odbor preimenoval v Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC), kar je njegovo uradno ime še danes. Pet let pozneje je bil po prizadevanjih Klare Barton ustanovljen ameriški Rdeči križ. Ženevsko konvencijo je podpisalo vedno več držav, ki so jo začele spoštovati v praksi med oboroženimi spopadi. Rdeči križ je hitro postal mednarodno spoštovano gibanje, nacionalna društva pa so postajala vse bolj priljubljena kot prostor za prostovoljno delo.
Ko je bila leta 1901 podeljena prva Nobelova nagrada za mir, se je norveški Nobelov odbor odločil, da jo podeli Henryju Dunantu in Frédéricu Passyju, vodilnemu borcu proti vojni. Mednarodni odbor Rdečega križa je uradno čestital Dunantu in se tako poklonil njegovi ključni vlogi pri ustanovitvi Rdečega križa. Dunant je umrl devet let pozneje v majhnem švicarskem zdravilišču Heiden. Le dva meseca prej je umrl tudi njegov nekdanji prijatelj in član odbora Gustave Moynier.
Do začetka prve svetovne vojne leta 1914 je po vsem svetu delovalo 45 nacionalnih društev za pomoč. Gibanje se je razširilo iz Evrope in Severne Amerike v Srednjo in Južno Ameriko (Argentina, Brazilija, Čile, Kuba, Mehika, Peru, Salvador, Urugvaj, Venezuela), Azijo (Republika Kitajska, Japonska, Koreja, Siam) in Afriko (Republika Južna Afrika). Ženevska konvencija je bila spremenjena tako, da je vključevala spopade na morju in na kopnem.
Prva svetovna vojna
V prvi svetovni vojni so medicinske sestre Rdečega križa prihajale z vsega sveta, tudi iz Združenih držav Amerike in Japonske, da bi pomagale zdravstvenim službam oboroženih sil držav, ki so sodelovale v vojni v Evropi.
Mednarodni odbor Rdečega križa je 15. oktobra 1914, takoj po začetku vojne, ustanovil Mednarodno agencijo za vojne ujetnike. Do konca vojne je agencija vojnim ujetnikom iz vseh prizadetih držav poslala približno 20 milijonov pisem in sporočil, 1,9 milijona paketov in približno 18 milijonov švicarskih frankov. Agencija je poskrbela tudi za izpustitev približno 200.000 ujetnikov in njihovo vrnitev v domovino. Agencija je med letoma 1914 in 1923 zbrala približno 7 milijonov zapisov o ujetnikih ali pogrešanih osebah. Kartoteka je pomagala identificirati približno 2 milijona vojnih ujetnikov in vzpostaviti stik z njihovimi družinami. Celoten indeks s 7 milijoni kartic je ICRC posodil Mednarodnemu muzeju Rdečega križa in Rdečega polmeseca v Ženevi. Vendar lahko po njem išče le Mednarodni odbor Rdečega križa.
Mednarodni odbor Rdečega križa je leta 1917 prejel edino Nobelovo nagrado za mir v vojnih letih, in sicer za svoje izjemno delo v času vojne.
Leta 1923 je odbor spremenil pravila o članstvu. Do takrat so lahko v odboru delovali le državljani mesta Ženeva. Nato je bilo to spremenjeno tako, da so bili vanj vključeni vsi švicarski državljani po rojstvu. To pravilo velja še danes, njegov namen pa je pokazati, da je Mednarodni odbor Rdečega križa nevtralen ter da člani in delavci odbora nikoli niso bili državljani države, ki bi lahko bila vpletena v vojno. Šele leta 1993 je bilo ljudem, ki niso bili rojeni v Švici, dovoljeno delati za odbor.
Druga svetovna vojna
Leta 1934 si je Mednarodni odbor Rdečega križa prizadeval za dodatno zaščito civilistov med vojno. Žal večina vlad pred začetkom druge svetovne vojne ni bila zainteresirana za sprejetje dodatnih pravil.
Ženevske konvencije, kakor so bile spremenjene leta 1929, so urejale delovanje Mednarodnega odbora Rdečega križa. revizija . Dejavnosti odbora so bile podobne tistim med prvo svetovno vojno:
- obisk in nadzor taborišč za vojne ujetnike,
- organiziranje pomoči za civilno prebivalstvo in
- upravljanje izmenjave sporočil o zapornikih in pogrešanih osebah.
Do konca vojne je 179 delegatov obiskalo 12 750 taborišč za vojne ujetnike v 41 državah. Centralna informacijska agencija za vojne ujetnike (Zentralauskunftsstelle für Kriegsgefangene) je imela 3 000 zaposlenih, kartoteka za sledenje ujetnikov je vsebovala 45 milijonov kart (več kot šestkrat več kot v prvi svetovni vojni), agencija pa je izmenjala 120 milijonov sporočil.
Nemški Rdeči križ je bil pod nadzorom nacistov in ni želel spoštovati ženevskih konvencij, ki bi lahko pomagale ustaviti deportacije Judov iz Nemčije in množične poboje v koncentracijskih taboriščih, ki jih je vodila nemška vlada.
Drugi dve glavni državi v vojni, Sovjetska zveza in Japonska, nista bili podpisnici Ženevskih konvencij iz leta 1929 in jima ni bilo treba upoštevati pravil konvencij. Zato druge države v zameno niso bile dolžne upoštevati konvencij glede svojih ujetnikov.
Mednarodni odbor Rdečega križa se je moral prenehati pritoževati nad ravnanjem z zaporniki v koncentracijskih taboriščih, če bi mu bilo onemogočeno delo za vojne ujetnike.
Po novembru 1943 je Mednarodni odbor Rdečega križa lahko pošiljal pošiljke zapornikom v koncentracijskih taboriščih z znanimi imeni in lokacijami. Ker so obvestila o prejemu teh paketov pogosto podpisali drugi zaporniki, je Mednarodnemu odboru Rdečega križa uspelo registrirati identitete približno 105 000 zapornikov v koncentracijskih taboriščih in dostaviti približno 1,1 milijona paketov, večinoma v taborišča Dachau, Buchenwald, Ravensbrück in Sachsenhausen.
General SS Ernst Kaltenbrunner je 12. marca 1945 predsedniku Mednarodnega odbora Rdečega križa Jacobu Burckhardtu sporočil, da lahko delegati Mednarodnega odbora Rdečega križa obiščejo koncentracijska taborišča, vendar bodo morali ostati v taboriščih do konca vojne. Taborišča je obiskalo deset delegatov, med njimi Louis Haefliger (taborišče Mauthausen), Paul Dunant (taborišče Terezija) in Victor Maurer (taborišče Dachau).
Louis Haefliger je ameriškim vojakom povedal o nasilni izselitvi ali razstrelitvi Mauthausna-Gusna in rešil življenja približno 60.000 zapornikov. Mednarodni odbor Rdečega križa je njegova dejanja obsodil, ker naj bi neupravičeno deloval po lastni presoji in tvegal nevtralnost Mednarodnega odbora Rdečega križa. Šele leta 1990 je njegov ugled dokončno popravil predsednik ICRC Cornelio Sommaruga.
Drug primer velikega humanitarnega duha je bil Friedrich Born (1903-1963), delegat Mednarodnega odbora Rdečega križa v Budimpešti, ki je rešil življenja približno 11.000 do 15.000 Judov na Madžarskem. Marcel Junod (1904-1961), zdravnik iz Ženeve, je bil še en znan delegat med drugo svetovno vojno. Bil je med prvimi tujci, ki so obiskali Hirošimo po odvrženi atomski bombi, svoje misli pa je zapisal v knjigi Bojevnik brez orožja.
Leta 1944 je Mednarodni odbor Rdečega križa prejel tretjo Nobelovo nagrado za mir.
Po drugi svetovni vojni
12. avgusta 1949 sta bili spremenjeni obe obstoječi ženevski konvenciji, Haaška konvencija o žrtvah na morju pa je bila vključena v "družino" ženevskih konvencij. Preimenovana je bila v drugo ženevsko konvencijo, zato se druga konvencija iz leta 1929 zdaj imenuje tretja konvencija. Vzpostavljena je bila četrta ženevska konvencija o "zaščiti civilnih oseb med vojno". Dne 8. junija 1977 so bili dodani dodatni členi "protokoli", da bi se konvencije uporabljale za notranje spopade, kot so državljanske vojne.
Leta 1963 si je Mednarodni odbor Rdečega križa skupaj z Ligo društev Rdečega križa delil tretjo Nobelovo nagrado za mir.
Od leta 1993 lahko tudi drugi državljani, ki niso švicarski državljani, opravljajo naloge delegatov Odbora v tujini, kar je bilo prej omejeno na švicarske državljane. Zdaj približno tretjina osebja ni švicarskih državljanov.
Generalna skupščina ZN je 16. oktobra 1990 Mednarodnemu odboru Rdečega križa podelila status opazovalca na zasedanjih skupščine in pododborov, kar je bil prvi status opazovalca, podeljen zasebni organizaciji. Resolucijo je skupaj predlagalo 138 držav članic, predstavil pa jo je italijanski veleposlanik Vieri Traxler v spomin na začetke organizacije v bitki pri Solferinu.
Sporazum s švicarsko vlado, podpisan 19. marca 1993, je potrdil že dolgoletno politiko popolne neodvisnosti Odbora od kakršnega koli vmešavanja Švice. Sporazum ščiti popolno nedotakljivost vsega premoženja Mednarodnega odbora Rdečega križa v Švici, vključno s sedežem in arhivom, članom in osebju zagotavlja pravno imuniteto, Mednarodni odbor Rdečega križa je oproščen vseh davkov in pristojbin, zagotavlja zaščiten in dajatev prost prenos blaga, storitev in denarja, Mednarodnemu odboru Rdečega križa zagotavlja varne komunikacijske privilegije na enaki ravni kot tujim veleposlaništvom ter poenostavlja potovanja Odbora v Švico in iz nje.
Mednarodni odbor Rdečega križa je svoje dejavnosti nadaljeval tudi v devetdesetih letih. Običajni molk je prekinil, ko je leta 1994 obsodil genocid v Ruandi, leta 1995 pa še enkrat o zločinih, ki so se zgodili v Srebrenici in okolici, ko je dejal: "Priznati moramo, da je bil kljub našim prizadevanjem za pomoč tisočim civilistom, ki so bili prisilno izgnani iz mesta, in kljub predanosti naših sodelavcev na terenu vpliv MKS na razplet tragedije zelo omejen." Leta 2007 se je ponovno oglasil v javnosti in obsodil "velike kršitve človekovih pravic" s strani burmanske vojaške vlade, vključno s prisilnim delom, stradanjem ter umori moških, žensk in otrok.
Število smrtnih žrtev
Ob koncu hladne vojne je delo Mednarodnega odbora Rdečega križa dejansko postalo nevarnejše. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je življenje izgubilo več delegatov kot kadar koli v njegovi zgodovini, zlasti pri delu v lokalnih in notranjih oboroženih spopadih. Ti incidenti so pogosto pokazali nespoštovanje pravil Ženevskih konvencij in njihovih zaščitnih simbolov. Med ubitimi delegati so bili:
- Frédéric Maurice. Umrl je 19. maja 1992, star 39 let, dan po tem, ko je bil v nekdanjem jugoslovanskem mestu Sarajevo napaden transport Rdečega križa, ki ga je spremljal.
- Fernanda Calado (Španija), Ingeborg Foss (Norveška), Nancy Malloy (Kanada), Gunnhild Myklebust (Norveška), Sheryl Thayer (Nova Zelandija) in Hans Elkerbout (Nizozemska). Umorjeni so bili iz neposredne bližine med spanjem v zgodnjih urah 17. decembra 1996 v terenski bolnišnici ICRC v čečenskem mestu Nowije Atagi blizu Groznega. Njunih morilcev niso nikoli ujeli, motiv za umor pa ni bil viden.
- Rita Fox (Švica), Véronique Saro (Demokratična republika Kongo, nekdanji Zair), Julio Delgado (Kolumbija), Unen Ufoirworth (DR Kongo), Aduwe Boboli (DR Kongo) in Jean Molokabonge (DR Kongo). 26. aprila 2001 so bili z dvema avtomobiloma na poti na misijo pomoči na severovzhodu Demokratične republike Kongo, ko so jih neznani napadalci usodno obstreljevali.
- Ricardo Munguia (Salvador). V Afganistanu je delal kot inženir za vodo in potoval z lokalnimi kolegi, ko so njihov avtomobil ustavili neznani oboroženi moški. Ubili so ga iz neposredne bližine, medtem ko so njegovi kolegi lahko pobegnili. Umrl je pri 39 letih.
- Vatche Arslanian (Kanada). Od leta 2001 je delal kot logistični koordinator na misiji Mednarodnega odbora Rdečega križa v Iraku. Umrl je, ko je skupaj s člani iraškega Rdečega polmeseca potoval po Bagdadu. Njihov avtomobil je po nesreči prišel v navzkrižni ogenj spopadov v mestu.
- Nadisha Yasassri Ranmuthu (Šrilanka). Neznani napadalci so ga ubili 22. julija 2003, ko so v bližini mesta Hilla na jugu Bagdada streljali na njegov avtomobil.
