Zgodovina Irske

Prazgodovina

Nihče ne ve natančno, kdaj so na Irsko prišli prvi ljudje. Znanstveniki so z radiometričnim datiranjem ugotovili, da je medvedja kost z odtisi noža stara 12.500 let. Verjetno so ljudje na Irskem živeli že takrat. Do leta 7900 pred našim štetjem so na Irskem živeli lovci in nabiralci (ljudje, ki so jedli divje rastline in živali). Ta čas se imenuje kamena doba. Okoli leta 4000 pred našim štetjem so začeli ustvarjati kmetije z živalmi in rastlinami. Izdelovali so keramiko, kamnito orodje, lesene hiše in velike grobnice. Bronasta doba se je začela okoli leta 2500 pred našim štetjem. Ljudje so se naučili izdelovati stvari iz kovin, kot so bron, zlato in baker, vendar so jih večinoma imeli le bogati ljudje. Ljudje so začeli tudi tkati in obdelovati usnje. Zgrajeni so bili veliki prostori za shranjevanje kovinskega orožja. Železna doba se je začela okoli leta 600 pred našim štetjem ali prej, ko so ljudje začeli izdelovati železna orodja. V železni dobi so na Irsko prišli Kelti, zato so začeli govoriti keltske jezike. Kelti so s seboj prinesli svoj slog umetnosti. Med letoma 1 in 400 n. št. so na Irsko morda vdrli rimski vojaki, vendar se Irska ni pridružila rimskemu cesarstvu. Približno pet kraljev je vladalo velikemu delu Irske.

Zgodnjesrednjeveška doba

V 300. letih našega štetja so na Irsko prinesli krščanstvo in pisavo. Sveti Patrik je bil znan po širjenju krščanstva na Irskem leta 400, vendar ni bil prvi kristjan na Irskem. V naslednjih 300-400 letih se je vse več Ircev pokristjanilo. V irske samostane so prihajali krščanski menihi iz drugih držav. Nekateri samostani so prerasli v mesta. Glavne zgradbe v obdobju 400-800 n. št. so bile okrogle utrdbe (raths ali ringforts), zgrajene iz zemlje, v katerih so bile hiše. Večino gozdov so posekali, da so nastale kmetije. V tem času je nastalo nekaj novih kraljestev. Kraljestvo Uí Néill na severu Irske je prevzelo območje, imenovano Tara, nato pa je vladalo vsem drugim kraljestvom. Imenovali so se visoki kralji.

Do leta 800 so bili skoraj vsi kristjani. Imenovali so se Gaeli in govorili so galski jezik. Leta 795 so Vikingi, mornarji iz Skandinavije, vdrli v številna mesta in jih oropali. Vikingi so vladali irskim kraljem. Zgradili so Dublin in druga mesta na obali. Leta 902 so krščanske irske vojske potisnile Vikinge, vendar so se leta 917 Vikingi vrnili in ustanovili novo kraljestvo Dublin. Sčasoma so Vikingi ustanavljali nova kraljestva. V 1000. in 1100. letih so Vikingi odšli ali pa so postali del irske kulture.

Brian Boru, munsterski kralj, se je v začetku tisočletja boril proti Leinstru in postal visoki kralj. Kasneje so bili kralji iz štirih provinc: Munster, Leinster, Ulster in Connacht. Vsaka provinca je imela tudi svojega kralja.

Gallowglasses - irski bojevniki, katerih predniki so bili Vikingi

Normansko obdobje

Leta 1100 je bil visoki kralj Ruaidrí Ua Conchobair. Diarmaida Mac Murchado, kralja Leinsterja, je prisilil, da je zapustil svoje kraljestvo. Diarmaid je prosil Henrika II., normanskega kralja Anglije, naj mu pomaga dobiti nazaj svojo deželo. Henrik se je strinjal, zato je vojska normanskih (in valižanskih) vitezov leta 1167 napadla Irsko. Viteze je vodil Richard de Clare, imenovan Strongbow. Henrik je menil, da so normanski vitezi in Strongbow premočni, zato se je odločil prevzeti Irsko. Leta 1171 je na Irsko odpotoval s svojo floto. Henrik je osvojil Irsko in jo dal svojemu najmlajšemu sinu Janezu. Henrik je menil, da Janez ne bo nikoli postal angleški kralj, zato ga je imenoval za gospodarja Irske. Toda Janez je postal angleški kralj leta 1199, ko so umrli vsi njegovi bratje. Nato je Irski vladal angleški kralj. Angleški normanski lordi so začeli prevzemati vse večji del Irske. Večinoma so živeli ob vzhodni in južni obali, nekaterim deželam pa so še vedno vladali irski kralji.

Normanski gospodje so na svojem ozemlju gradili nove gradove in mesta. Veliko ljudi je iz Anglije prišlo na Irsko zaradi več zemlje. Angleški, normanski ali anglo-normanski lordi so zemljišča razdelili na območja, imenovana dvorci. Okoli kmetij so postavili ograje, da so vsi vedeli, kdo je lastnik kmetije. Kmetije so izboljšali, da so lahko na manjši površini pridelali več. Anglo-normani so posadili več pšenice in redili več ovac. Prebivalstvo je hitro raslo. Leta 1297 so Anglo-normani ustanovili irski parlament, kjer so sprejemali zakone.

Gaelski Irci so pogosto poskušali prevzeti nadzor nad Anglo-Normani. Leta 1315 se je škotski lord Edward Bruce povezal z Irci v boju proti Anglo-Normanom. Leta 1318 so Anglo-Normani v vojni zmagali. Vendar so anglonormanski vladarji postali šibkejši. Do leta 1500 je Anglija nadzorovala le majhen del vzhodne Irske, imenovan Pale. V preostalem delu Irske so ljudje govorili irsko in imeli irsko kulturo.

Irska leta 1450, kjer so prikazana zemljišča v lasti domačih Ircev (zeleno), Angloircev (modro) in angleškega kralja (temno sivo).

Sodobna Irska

Irska je imela guvernerja (vladarja), ki naj bi bil zvest angleškemu kralju. V tridesetih letih 15. stoletja se je guverner Thomas Fitzgerald uprl Angliji. Zaradi tega je angleški kralj Henrik VIII. želel več moči. Leta 1541 se je razglasil za kralja Irske in ne za irskega lorda. Angleži so na Irskem zgradili vojaške utrdbe. Angleški naseljenci so se preselili na območja na Irskem, imenovana plantaže. Uporabljali so angleške zakone in prevzeli velik del Irske. Med devetletno vojno v devetdesetih letih 15. stoletja so se irski vojaki iz Ulstra borili proti Angležem.

Večina Ircev je bila katoličanov. Naseljenci so bili večinoma protestanti. V Ulstru, največji plantaži, so bili naseljenci večinoma prezbiterijanci iz Škotske. V drugih provincah so bili naseljenci večinoma anglikanci iz Anglije. Angleški kralji in angleški parlament so želeli, da bi bili Irci anglikanci. Zato so ustanovili Irsko cerkev, ki je podružnica anglikanske cerkve. Kazenski zakoni iz leta 1600 so kaznovali Irce, ki niso sledili Irski cerkvi. Anglikanci so postali močnejši. Ta čas se imenuje protestantski vzpon. To je bil konec galske Irske.

Leta 1700 so bili irski katoličani revni kmetje. Večinoma so jedli krompir in niso smeli imeti zemlje. Bili so upori proti lastnikom zemljišč in angleški vladavini, vendar so večinoma propadli. Leta 1801 je bila Irska z zakonom o uniji združena z Veliko Britanijo in nastalo je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske (Združeno kraljestvo). Irski parlament je postal del parlamenta Združenega kraljestva v Londonu.

Leta 1831 je vlada v osnovnih šolah uvedla pouk v angleščini in ne v irščini. Otroci so bili kaznovani, če so v šoli govorili irsko. Ljudje so morali govoriti angleško, če so želeli dobiti dobro službo. V letih 1845-1849 je bolezen uničila rastline krompirja, kar je povzročilo veliko lakoto ali irsko krompirjevo lakoto. Približno milijon ljudi je umrlo od lakote, milijon pa se jih je preselilo v druge države. Lakota je najbolj prizadela irsko govoreče prebivalce, saj so bili revni. Več ljudi je iz irščine prešlo na angleščino. Nekateri pravijo, da so ljudje stradali, ker so pridelke na Irskem prodali v druge države. Ti pridelki bi lahko nahranili ljudi na Irskem. Veliko Ircev je bilo prisiljenih zapustiti svojo zemljo, ker lastnikom niso mogli plačevati najemnine. Nekateri so morali delati v tovarnah, ki jih je ustanovila vlada zaradi irskih zakonov o revnih. Od sedemdesetih do devetdesetih let 19. stoletja je prišlo do nasilja med Zvezo za zemljo in vlado. Deželna zveza je želela znižati najemnino in kupiti zemljo.

Prebivalstvo Irske v zeleni barvi. Število prebivalcev se je zmanjšalo zaradi velike lakote in selitev v druge države.

Prizadevanja za svobodo

Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je britanska vlada Ircem olajšala nakup zemlje. Leta 1886 je liberalna stranka poskušala sestaviti nov irski parlament. Ta zamisel se je imenovala Home Rule. Vendar pa parlament Irski ni dovolil uveljaviti domovinske pravice. Okoli leta 1900 so se Irci razdelili na nacionaliste, ki so želeli Home Rule ali neodvisnost, in unioniste, ki so želeli, da jim vlada Velika Britanija. Nacionalisti so bili večinoma katoliki, ki so živeli na podeželju. Unionisti so bili večinoma protestanti, ki so živeli v mestih. Unioniste je skrbelo, da bi izgubili svoje pravice, če bi Irska imela lastno vlado. V nekaterih delih Irske so bili unionisti večinoma bogati. V Ulstru pa so bili številni unionisti delavci, ki so želeli, da bi imel višji razred manj moči.

Leta 1912 so nekateri poslanci v parlamentu znova poskušali doseči domovinsko pravico. Okoli 500 000 unionistov v Ulstru je podpisalo peticijo proti domovinski pravici, imenovano Ulstrski dogovor. Ustanovili so tudi vojsko, imenovano Ulstrski prostovoljci. Irski nacionalisti so ustanovili vojsko, imenovano Irski prostovoljci. Do leta 1914 je bila vlada preveč zaskrbljena zaradi prve svetovne vojne, da bi razmišljala o domovinski pravici. Tako nacionalisti kot unionisti so se v prvi svetovni vojni borili v britanskih vojaških enotah.

Leta 1916 je prišlo do upora Ircev, ki so želeli postati neodvisni. Velika Britanija ga je hitro ustavila, vendar so bili številni Irci jezni. Na večino irskih sedežev v parlamentu so izvolili stranko za neodvisnost Sinn Féin. Člani stranke Sinn Féin niso hoteli oditi v London, da bi se pridružili parlamentu. Namesto tega so v Dublinu ustanovili novo skupščino, imenovano Dáil Éireann (ali Dáil). Stranka Sinn Féin je trdila, da je Irska zdaj neodvisna. Leta 1918 so organizirali irske prostovoljce v Irsko republikansko vojsko (IRA). V letih 1919-1921 je IRA vodila vojno proti Britancem (irska vojna za neodvisnost) za samostojno državo. Leta 1920 se je britanska vlada odločila razdeliti Irsko na Južno Irsko (Začasna vlada), ki je obsegala približno 5/6 otoka, in Severno Irsko. Dáil in Velika Britanija sta leta 1922 podpisala pogodbo, po kateri je Južna Irska postala irska svobodna država. Ta je bila še vedno povezana z Združenim kraljestvom, vendar je imela več svobode. Vendar je IRA želela popolnoma zapustiti Združeno kraljestvo. Proti vladi Svobodne irske države je vodila vojno (irska državljanska vojna). IRA se je prenehala boriti leta 1923.

Po delitvi

Na Severnem Irskem je v letih 1922-1972 vladala Ulstrska unionistična stranka. James Craig, njen prvi predsednik vlade, je dejal, da je to protestantska država. Irska svobodna država je leta 1937 dobila novo ustavo, s katero je bila ustanovljena njena vlada. Leta 1949 je Irska izstopila iz Britanske skupnosti narodov in postala Republika Irska (včasih imenovana samo Irska). Leta 1969 je na Severnem Irskem naraščalo nasilje med nacionalističnimi katoliki in unionističnimi protestanti. Ustanovljena je bila začasna IRA, ki je branila katoličane in združila Irsko. Od leta 1969 do leta 1998 so potekali stalni spopadi (The Troubles) med Začasno IRA in britansko vojsko.

Leta 1998 so irski volivci potrdili sporazum iz Belfasta ali sporazum na veliki petek, kar je pomenilo, da se strinjajo, da Severna Irska ostane v Združenem kraljestvu. Severna Irska bi se lahko pridružila Republiki Irski, če bi to želela več kot polovica volivcev. S sporazumom so bili ustanovljeni tudi sveti, v katerih so sodelovali ministri iz obeh delov Irske. Severna Irska je leta 1998 dobila novo vlado.

Večino 20. stoletja (1900-1999) je bila Republika Irska več kot 90-odstotno katoliška. Ljudje in vlada so bili socialno konservativni. Do konca 20. stoletja niso bile dovoljene ločitve, kontracepcija in splavi. Leta 1927 je vlada Republike Irske ustanovila Upravo za oskrbo z električno energijo (Electricity Supply Board) za upravljanje električne energije. Do šestdesetih let 20. stoletja je imelo elektriko 80 % podeželskih družin. Leta 2007 je bil ustanovljen enotni trg električne energije za oskrbo celotne Irske.

Republika Irska in Združeno kraljestvo sta se Evropski gospodarski skupnosti, ki je postala Evropska unija (EU), pridružila leta 1973. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Republika Irska postala del evropskega enotnega trga. Ljudje lahko potujejo in prodajajo stvari med državami na enotnem evropskem trgu. V poznem 20. stoletju je gospodarstvo hitro raslo in se iz pretežno kmetijskega spremenilo v storitveno in industrijsko. Združeno kraljestvo, vključno s Severno Irsko, je leta 2020 izstopilo iz Evropske unije, vendar sta se Združeno kraljestvo in Republika Irska dogovorili, da ne bosta nadzirali prehajanja meje.

Irska republikanska armada je med nemiri leta 1984 bombardirala hotel Grand Brighton.