Bratje Karamazovi — Fjodor Dostojevski: povzetek, teme in pomen

Knjiga I: Zgodovina družine

Fjodor Pavlovič Karamazov je bil v mladosti vulgaren in ekscentričen človek, ki je imel preveč rad denar in ženske. S prvo ženo Adelaido je imel sina Dmitrija Karamazova. Z drugo ženo Sofijo je imel Ivana in Aljošo Karamazova. Karamazov ne skrbi za svoja sinova, zato jih vse vzgajajo prijatelji in sorodniki. Dmitrij, ki je vojak, se vrne, ko je star osemindvajset let, da bi prevzel dediščino, ki mu jo je zapustila mati. Karamazov hoče dediščino zase, zato se razjezita in spopadeta. Hladnega, pametnega Ivana pokličejo, da bi ustavil njun boj, na pomoč pa mu priskoči tudi nežni, prijazni Aljoša, ki prav tako živi v mestu. Aljoša študira v samostanu pri starešini Zosimi. Dmitrij in Fjodor se strinjata, da bo morda starešina Zosima pomagal ustaviti njun boj, in Aljoša, čeprav se počuti zaskrbljenega zaradi srečanja, reče, da bo poskrbel zanj.

Knjiga II: Nesrečno srečanje

Fjodor Karamazov je na srečanju vulgaren, sarkastičen in posmehljiv ter poskuša s svojimi govori in zgodbami vse razjeziti in spraviti v nelagodje. Aljoša je zelo žalosten in v zadregi. Starešina Zosima pa je miren, vljuden in do njega celo prijazen, tudi ko se mu Karamazov posmehuje (norčuje se iz njega) in mu pravi, naj bo iskren do sebe.

Dmitrij pride z zamudo in srečanje kmalu preraste v velik prepir med očetom in sinom. Nista jezna drug na drugega le zaradi denarja: oba sta zaljubljena v Grušenko, lepo žensko, ki živi v mestu. Medtem ko se prepirata, se starešina Zosima nenadoma prikloni Dmitriju in reče: "Odpusti mi!" Dmitrij je zelo pretresen, kasneje pa Zosima Aljoši razloži, da ve, da bo imel Dmitrij zelo veliko trpljenja. Med njunim prepirom gre starešina tudi ven, da bi dal nasvet številnim ljudem, med drugim tudi gospe Hohlákovi, katere pohabljena hči Liza se kar naprej smeje nerodnemu Aljoši. Prav tako tolaži žensko, ki ji je umrl triletni sin. To je verjetno odmev na žalost Dostojevskega zaradi njegovega umrlega sina.

Tretja knjiga: Čutni ljudje

Pred štirimi leti je Fjodor Karamazov postal oče četrtega sina Smerdjakova. Smerdjakovova mati je bila zaostala in nema (ni znala govoriti) ženska, imenovana "smrdeča Lizaveta". Lizaveta je umrla, ko je rodila Smerdjakova, in ta je postal Karamazovov hlapec. Smerdjakov odraste v čudno in zlobno osebnost ter ima epilepsijo. Čeprav ga Karamazov vedno obravnava kot hlapca, pa ni neumen. Z Ivanom se rad pogovarja o filozofiji in kmalu se strinja z mnogimi Ivanovimi idejami, zlasti z mislijo, da duša ne živi večno in da zato ne obstaja dobro ali zlo.

Dmitrij Aljoši razloži, da je bil kot vojak jezen, ker ga je lepa Katerina ignorirala, zato jo je poskušal zapeljati, češ da ji bo dal 4500 rubljev, ki jih je njen oče potreboval za plačilo dolga, če bo prišla k njemu domov. Ko se oče zaradi dolga poskuša ubiti, pride ponoči k Dmitriju, kot ji je naročil. Vendar je nad njeno požrtvovalnostjo tako presenečen in osupel, da ji preprosto da denar, ne da bi jo skušal zapeljati. Šokirana Katerina poklekne in se mu pokloni "kot preprosta ruska ženska" ter pobegne. Kasneje, ko ji je sorodnik podaril veliko denarja, se je ponudila za roko Dmitriju in zaročila sta se. Toda ko sta prišla v Karamazovo mesto, se je namesto nje zaljubil v Grušenko in Katerini celo ukradel 3000 rubljev, da bi se z njo divje zabaval. Aljošo prosi, naj Katerini pove, da se z njo ne more več zaročiti, Aljošo pa tudi prosi, naj od očeta dobi 3.000 rubljev, da bo lahko Katerini vrnil denar. Aljoša žalostno privoli. Odide v očetovo hišo, kjer se z Ivanom prepira o Bogu. Med njunim prepirom nenadoma vskoči Dmitrij in "...zdi se, da se je razblinil pekel ...". Očeta pretepe in mu grozi, da ga bo nekega dne ubil. Aljoša pomaga ranjenemu očetu in odide na obisk h Katerini v hišo gospe Khokalove.

Ko pride tja, je šokiran, ko vidi, da je tam tudi Grušenka. Grušenka je pravkar obljubila Katerini, da se ne bo poročila z Dmitrijem in da se bo namesto tega poročila z ljubimcem, ki ga je imela pred davnimi leti. Katerina je tako srečna, da vzklikne, da je Grušenka "... dragi angel" in da me je "vrnila v življenje in me osrečila". Katerina celo poljublja Grušenkine roke in ustnice ter se "... obnaša, kot da je zaljubljena v Grušenko". Toda Grušenka nenadoma užali Katerino, češ da bo morda vendarle ostala z Dmitrijem. "... ravnokar sem si mislila: 'Kaj pa, če se mi bo spet priljubil, ta Mitja, saj se mi je enkrat že priljubil in je to trajalo skoraj celo uro? Morda grem celo zdaj in mu rečem, naj pride in ostane pri meni." ... Tako nestalna (spremenljiva) sem." Zlonamerno govori tudi o Katerininem nočnem obisku pri Dmitriju in joka: "... greš ponoči k gospodom in poskušaš prodajati svoje čare za denar? O tem vem vse." To Katerino tako razjezi, da dobi histerični napad. Ko Aljoša odide iz hiše, mu služkinja izroči pismo Lise. Liza mu piše, da ga ljubi in da se želi z njim poročiti. Aljoša se med branjem pisma "tiho in sladko smeje" in v molitvi za vse žalostne ljudi, ki jih ima rad, mirno zaspi.

Knjiga IV: Muka

Zosima se zaveda, da bo kmalu umrl, zato se z menihi in Aljošo pogovarja o veri, ljubezni in dobroti. Pravi tudi, da ljudje ne bi smeli soditi in "...predvsem si zapomnite - ne bodite ponosni!" Pravi tudi: "Ne sovražite ... Nikoli ne prenehajte ljudem razlagati evangelijev ... Ne bodite lakomni (pohlepni) ... Ne kopičite ... Imejte vero in branite njen prapor. Dvignite ga, dvignite ga visoko."

Aljoša se odpravi na obisk k gospe Hohlákovi, da bi videl Katerino. Na poti vidi skupino dečkov, ki mečejo kamenje v drugega majhnega dečka, ki se ponosno in zagrizeno brani. Ko deček pobegne, se Aljoša poskuša z njim pogovoriti, vendar ga deček udari s kamnom in ga ugrizne v prst. Aljoša je zaskrbljen in žalosten.

Presenečen je, ko vidi Ivana s Katerino, in ugotovi, da se imata zelo rada. Poskuša ju pripraviti do tega, da bi bila iskrena do sebe in spoznala svoja čustva, vendar sta preveč ponosna, da bi to storila. Ivan prezirljivo meni, da njegova ljubezen ni pomembna in da Katerina v svojem življenju potrebuje Dmitrija, ne njega. Katerina, ki je bila zaradi Dmitrija zelo prizadeta, misli, da nikoli ne more biti srečna in da jo bodo na koncu vsi izdali, zato se ponosno poskuša žrtvovati za druge ljudi. Ivan odide.

Katerina pove Aljoši, da je Dmitrij pred njegovim sinom pretepel in ponižal nekega kapitana Snegrijeva, in ga prosi, naj mu "zelo taktno, zelo nežno, kot lahko storiš samo ti ... poskusi dati teh dvesto rubljev". Aljoša se strinja. Odide k kapitanu Snegrijevu in ugotovi, da trpi še bolj, kot so vedeli: bil je zelo reven, otroci so bili bolni, žena je bila nora, Dmitrijevo jezno poniževanje pa mu je vzelo tudi čast. Spozna tudi, da je bil Iljuša, njegov sin, tisti deček, ki ga je jezno ugriznil v prst, in zdaj ve, da je Iljuša tako ravnal, ker je bil Dmitrijev brat: in ker je Iljušo v prsih zadel kamen, je zelo zbolel. Aljoša skuša dati 200 rubljev kapitanu Snegrijevu. Ta je sprva presrečen, vendar je preveč ponosen, da bi ga vzel, in vrže denar na tla ter z jokom pobegne.

Knjiga V: Za in proti

Aljoša kosi z bratom Ivanom v restavraciji in Ivan mu razloži, zakaj ne more verjeti v Boga: "Poslušaj: če mora vsakdo trpeti, da bi si s svojim trpljenjem kupil večno harmonijo, mi prosim povej, kaj imajo s tem opraviti otroci? Povsem nerazumljivo je, zakaj bi morali trpeti in zakaj bi si s svojim trpljenjem kupovali harmonijo." Pravi, da bi bilo ljubiti Boga podobno, kot če bi mučenec ljubil svojega mučitelja. Aljoša Ivana spomni na Kristusa, Ivan pa v znanem poglavju knjige pove pesem v prozi, ki si jo je izmislil in se imenuje Veliki inkvizitor.

Veliki inkvizitor je zgodba o tem, kako v 16. stoletju Jezus pride v mesto v Španiji. Začne zdraviti bolne ljudi, vendar ga zelo vplivni kardinal zapre v zapor. Ponoči kardinal reče Jezusu, da je svobodna volja za ljudi slaba in nemogoča. "Precenil si jih ... Človek je slaboten in podel." Govori o tem, da je bilo Jezusovo zavračanje (izrekanje ne) treh Satanovih skušnjav napačno. Pravi, da so ljudje s svobodno voljo običajno prešibki, da bi imeli močno vero, in večina ljudi bo za vedno prekleta. Zaradi tega, pravi, skuša Cerkev ljudem namesto svobode dati varnost. Govor zaključi z jeznimi besedami: "... če si je kdo kdaj zaslužil naš ogenj, si to ti in jutri te bom dal sežgati. Dixi!" Počaka, da njegov ujetnik kaj reče. Toda Jezus nenadoma tiho pristopi k starcu in ga "nežno poljubi na njegove stare, brezkrvne ustnice. In to je njegov edini odgovor." Veliki inkvizitor, pretresen, Jezusa izpusti in reče, da se ne sme nikoli več vrniti. Jezus odide. Ko Aljoša vpraša: "Kaj pa starec?" Ivan odgovori: "Poljub žari v njegovem srcu ... Toda starec se drži svoje stare zamisli."

Ko Ivan konča svojo zgodbo, reče: "...vse je dovoljeno, toda ali mi boš tudi ti obrnil hrbet?" Aljoša pa gre k njemu in ga nežno poljubi na ustnice. Ivan je ganjen in reče, da je Aljoša to povzel iz njegove pesmi. Ivan odide, Aljoša pa se vrne k Zosimi, ki umira.

VI. knjiga: Ruski menih

Aljoša sliši Zosimino zadnjo lekcijo o ljubezni in odpuščanju za vse, ki pravi, da ljudje ne bi smeli soditi drug drugega, ampak bi morali zaupati v Boga. Zima pravi, da ga Aljoša spominja na njegovega starejšega brata, ki je umrl, ko je bil še majhen. Ko je bil starešina Zosima mlad, je bil v vojski divji in brezbožni mož. Zaradi dekleta je izzval drugega moškega na dvoboj. Pred dvobojem pa se je njegovo srce spremenilo, in ko je drugi moški streljal nanj, ni streljal s pištolo na drugo osebo. Kmalu zatem je zapustil vojsko in se pridružil samostanu. Govori o tem, kako zelo ima rad Sveto pismo in kako bi se morali imeti vsi ljudje radi. Ko konča svoj govor, se nenadoma spusti na tla, razpre roke, kot da bi objemal (objokoval) svet, "molil in poljubljal zemljo - kot je učil druge -, mirno in veselo je izročil svojo dušo Bogu". Zosimova zadnja lekcija se zelo razlikuje od Ivanovih argumentov, zgodba o krivcu, ki se je pokesal (bilo mu je žal), postal svoboden in mu je odpuščeno, pa je skoraj nasprotje z zgodbo o velikem inkvizitorju, kjer je nedolžni človek zaprt in obsojen. Zosima umre srečen, njegovo zadnje dejanje pa je simbol vsega, kar je učil v svojem življenju.

VII. knjiga: Aljoša

Večina ljudi misli, da ker je bil Zosima tako svet, njegovo telo ne bo razpadlo in da se bo zgodil čudež. Vse je šokiralo, ko je Zosimovo telo po smrti začelo neprijetno smrdeti in zelo hitro razpadati. Njegovi sovražniki grobo rečejo, da to pomeni, da Zosima ni bil svetnik, ampak zlobna oseba v preobleki: na primer grobi oče Ferapont se noro trudi, da bi iz Zosimove sobe odšli demoni. Aljoša je zelo, zelo pretresen in celo jezen, da je Bog dopustil, da je bil tako moder, svet in dober človek, kot je bil Zosima, tako ponižan. Počuti se dvomljivega in žalostnega ter brez premisleka privoli, ko ga Rakitin prisili, da obišče Grušenko. Rakitin in Grušenka sta želela, da bi bil Aljoša "grešen" kot onadva. Toda namesto da bi se njegova čistost oskrunila (umazala), se Aljoša in Grušenka potolažita drug z drugim. Postaneta prijatelja: Grushenka poskrbi, da Aljoša po Zosimini smrti spet dobi vero in upanje, Aljoša pa duhovno pomaga zmedeni Grushenki. Tisto noč v sanjah vidi Zosimo in ta mu pove, da je naredil dobro delo za Grušenko. Prebudi se stoje, gre ven, pade na tla in poljubi zemljo, tako kot je umrl Zosima: "Ni vedel, zakaj je objemal zemljo, zakaj je ni mogel dovolj poljubiti, zakaj jo je hrepenel (želel) poljubiti vso ... Poljubljal jo je vedno znova, jo omočil (zmočil) s svojimi solzami, se zaobljubil (obljubil), da jo bo ljubil vedno, vedno ... Bil je slaboten mladenič, ko je padel na tla, in vstal je kot močan in odločen borec. To je vedel ... In nikoli, nikoli pozneje (po tem) Aljoša ni pozabil tega trenutka."

Knjiga VIII: Mitja

Dmitrij na vse pretege poskuša Katerini vrniti denar, ki ji ga je ukradel. Nihče mu ne posodi denarja, sam pa nima ničesar, kar bi lahko prodal. Nazadnje se odpravi do Grušenkine hiše, in ko ugotovi, da je ni, pohiti v očetovo hišo. Tam ga ujame stari služabnik Gregorij, ki ga v paniki udari in pusti okrvavljenega in nezavestnega. Vrne se v Grušenkino hišo in je šokiran, ko izve, da se je Grušenka vrnila k svojemu staremu ljubimcu. Odloči se, da se mora ubiti, vendar želi pred tem še zadnjič videti Grušenko. Vendar ko gre k Grušenki, je njen "pravi ljubimec" v resnici neumen, star in grd Poljak, ki goljufa v kartah. Ko ga Grušenka vidi goljufati in sliši njegove grobe in grde besede, spozna, da v resnici ljubi Dmitrija in ne Poljaka. Ko jo ta užali, ga Dmitrij zapre v sobo. Začnemo divjo zabavo s sadjem in vinom, ki ga je kupil s tisoči rubljev, ki jih je skrivnostno in nenadoma dobil, in z Grušenko načrtujeta skupno prihodnost. Dmitrij je še vedno zaskrbljen, da bo Katerini vrnil denar, in boji se, da bo Gregorij umrl. Nenadoma vanj vdrejo policisti in ga aretirajo. Fjodor Karamazov je bil umorjen in mislijo, da je to storil Dmitrij.

Knjiga IX: Predhodna preiskava

Policija zaslišuje Dmitrija in je zelo sumničava, ker je nenadoma dobil toliko denarja in ker so vsi govorili, da je imel kri na rokah takoj, ko je prišel iz očetove hiše. Trdijo, da mora biti postavljen pred sodišče. Dmitrij pravi, da je denar dobil tako: ko je ukradel denar Katerini, ga je porabil le polovico, preostanek pa je skrivaj zašil v majhno torbico, in ko je izvedel, da je Grušenka pobegnila s Poljakom, se je odločil, da bo preostanek denarja porabil na divji zabavi, preden se ubije; vendar mu nihče ne verjame in zaprejo ga v zapor.

Knjiga X: Fantje

Medtem se Aljoša spoprijatelji z učenci, ki so v Iljušo metali kamenje, in poskrbi, da se spet spoprijateljijo. Aljoša pomaga Iljuševi družini in vsi fantje ga imajo zelo radi. Spoprijatelji se s Koljo, fantom, ki je približno dve leti starejši od Iljuše in je ponosen ter "neizmerno uživa" v tem, da komandira mlajše fante. Kolja je nad Aljošo zelo navdušen in pravi: "... na svetu je samo ena oseba, ki lahko Kolji Krasotkinu pove, kaj naj naredi," pri čemer misli na Aljošo; celo vzklikne: "Oh, Karamazov, postala bova zelo tesna prijatelja. Naj ti povem, kaj mi je pri tebi najbolj všeč? To, da me obravnavaš kot sebi enakega. Vendar nisva enaka - ti si daleč moj nadrejeni (boljši od mene)! " Kolja je zelo pameten in to tudi ve, toda ko Aljoši govori o tem, kaj si misli o življenju, Aljoša hitro uvidi, da je njegova "filozofija" le veliko zamisli, pomešanih iz Rakitina; vendar ga Aljoša spoštljivo posluša in mu jasno pove, kaj si misli o življenju. Pride zdravnik, ki ga je poslala Katerina, in pove, da bo Iljuša umrl, in Kolja končno začne glasno jokati ob pogledu na svojega bolnega, nesrečnega prijatelja.

Knjiga XI: Ivan

Aljoša obišče Grušenko, ki se je duhovno spremenila. Čeprav je še vedno ognjevita in ponosna, je v njej nova nežnost. Obišče tudi Liso, ki je postala zelo histerična. Pravi, da se noče poročiti z njim, in pogosto se brez razloga smeji in joka. Pravi, da sovraži svet in si želi umreti. Ko odide, s prstom udari po vratih in zašepeta: "Jaz sem podlo, podlo, podlo (hudobno), zaničevanja vredno bitje." Aljoša sreča Ivana in mu pove, da ve, da Ivan misli, da je vpleten v umor njegovega očeta, in reče: "Očeta nisi ubil ti ... to nisi bil ti, ne ti! Bog me je poslal, da ti to povem." Presenečen in vznemirjen Ivan jezno odhiti.

Ivan je obiskal Smerdjakova, ki ves čas ponavlja, da ve, da je Ivan na skrivaj želel, da Fjodor Pavlovič Karamazov umre. Ker se počuti zaskrbljenega in krivega, obišče Katerino, ki mu pokaže pismo, ki ga je Dmitrij napisal, ko je bil pijan, in v katerem je grozil, da bo ubil očeta in dobil 3.000 rubljev. Ivan se odloči, da je Dmitrij ubil njegovega očeta, dokler ponovno ne obišče Smerdjakova - in Smerdjakov odkrito prizna, da je ubil Fjodorja Pavloviča. Smerdjakov tudi pove, da je to lahko storil zaradi Ivanovih idej, da je "vse dovoljeno". Ivan je zgrožen in tako kriv, da vidi hudiča, ki se mu nenehno posmehuje, in na dan, ko se Smerdjakov obesi, končno zblazni.

XII. knjiga: Pravosodna napaka

Naslednji dan se je na sodišču začelo sojenje Dmitriju Karamazovu. Katerina pripoveduje zgodbo o tem, kako je Dmitrij pomagal njenemu očetu in ji dajal denar, ne da bi o njem rekel kaj slabega. Spretni odvetnik Fetjukovič vse priče, ki menijo, da je Dmitrij kriv, spravi v neumnost. Zdi se, da gre Dmitrijev primer dobro, dokler ne pride Ivan in pove, da je umoril svojega očeta, kar vse zmoti. Nato Katerina zgrožena skoči pokonci in kriči, da je Ivan nedolžen, ter vsem pokaže pismo, ki ji ga je napisal Dmitrij, s čimer stori ravno nasprotno od svojega prvega pričanja. Takoj zatem se počuti tako krivo in žalostno, ker je "izdala" Dmitrija, da pade v histerijo. Tožilec Ippolit Kirrillovič pove, da je Dmitrij kriv, ne nor, in da je storil najhujši greh - sin je ubil lastnega očeta. Po drugi strani pa odvetnik Fetjukovič pravi, da ni pravih dokazov o Dmitrijevi krivdi in da Fjodor Pavlovič Karamazov Dmitriju nikoli ni bil pravi oče; pravi tudi, da je edini način, da Dmitrij začne novo življenje, ta, da ga izpustijo. Skoraj vsi menijo, da je Dmitrij nedolžen, sočustvujejo z njim in menijo, da bo osvobojen. Vendar porota odloči, da je kriv, zato ga zaprejo v zapor in čaka na izgnanstvo v Sibirijo.

Epilog

Po sojenju Katerina vzame Ivana k sebi in ga neguje. Aljoša jo prosi, naj obišče Dmitrija, ki se je odločil pobegniti, in ona se strinja. Ko gre k Dmitriju, si odpustita. Nenadoma pride Grušenka in je šokirana, ko vidi Katerino. Katerina jo prosi, naj ji tudi ona odpusti, vendar Grušenka jezno odvrne, da ne. Katerina pohiti in Aljoša, ki je videl vse, gre na Iljušev pogreb - umrl je. Tam šolarjem pove govor o ljubezni in odpuščanju ter jih prosi, naj si ta dan vedno zapomnijo, knjiga pa se konča z upajočim navijanjem fantov: "Trikrat na zdravje za Karamazova!"

Aleksej (Aljoša) Fjodorovič Karamazov

Za glavni članek glej Aljoša Karamazov.

Imenuje se tudi: Aljoška, Aljošenka, Aljošečka, Alksejčica, Ljoša, Ljošenka

Dostojevski ga imenuje "junak" romana Bratje Karamazovi. Na začetku knjige ga Dostojevski opiše:

Bralec si bo morda predstavljal, da je bil moj mladenič bolan, vzvišen, premajhen (majhen), droben (tanek), bled in potrošniški sanjač. Prav nasprotno je bilo res: Aljoša je bil takrat podoba zdravja, čvrst (močan), rdečelični devetnajstletnik z jasnimi očmi. Bil je tudi zelo lep in vitek, nadpovprečno visok, s temno rjavimi lasmi, pravilnim, čeprav precej dolgim obrazom in sijočimi temnosivimi široko razprtimi očmi, ki so dajale zamišljen in veder (miren) pogled.

- Dostojevski, iz knjige Bratje Karamazovi, prva knjiga, peto poglavje, str. 32

Poseben je zaradi svoje globoke vere v Boga, nesebičnosti in ljubezni do vseh ljudi. Noče (ne) soditi ljudi in je pogosto zelo občutljiv za čustva drugih ljudi. Je nežen, skromen (ne ponosen) in zelo prijazen, vendar nikoli neumen ali naiven, zaradi česar ga imajo skoraj vsi radi in mu zaupajo. "Dar, da bi ga ljudje imeli radi, je bil prirojen njemu; naklonjenost ljudi si je pridobival neposredno in brez napora; to je bil del njegove narave." Dmitrij ga imenuje "čefur"; Fjodor Pavlovič Karamazov "... je svojega sina globoko in iskreno vzljubil; pravzaprav so bila njegova čustva do Aljoše takšna, kot jih človek, kot je bil on, ni mogel pričakovati do nikogar." Aljoši pravi: "... samo s teboj se v določenih trenutkih počutim kot spodoben človek ..." in da je Aljoša njegov "edini pravi sin ... edini, ki se ga ne bojim". Ivan pravi, da mu je Aljoša všeč, ker ima trdna prepričanja in je eden od edinih ljudi, s katerimi se pogovarja zares iskreno. Medtem ko je Ivan zgrožen nad trpljenjem otrok in pravi, da je to eden od razlogov, zakaj ne more verjeti v Boga, Aljoša aktivno pomaga in ljubi otroke, kot sta Kolja in Iljuša. Je skoraj simbol ljubezni in odpuščanja ter predstavlja duhovni del človeštva. Vpliva na šolarje in jih uči to, kar je Zosima učil njega.

Dmitrij (Mitja) Fjodorovič Karamazov

Imenuje se tudi: Dmitrij, Mitka, Mitenka, Mitri Fjodorovič

Opisan je kot "neukrotljiv kot deček in kot mladenič ... neodgovoren (neodgovoren), nasilen, strasten (z močnimi čustvi), neukrotljiv, nestrpen ...". Ima Aljoševo dobro srce, a očetovo čutnost. Običajno ga obvladujejo njegova močna čustva, kot na primer, ko noro teče za Grušenko, čeprav se je ukvarjal s Katerino in jo iskreno celo ljubil. Je simbol človeka in njegovega boja med dobrim in zlim (slabim), še posebej pa telesnega dela človeka. Tožilec v knjigi pravi: "... Dmitrij Karamazov neposredno predstavlja Rusijo, kakršna je danes ... ona je vsa tam, naša stara mati Rusija; lahko jo vonjamo! Oh, tako kot on, mi smo tako ... iskreni ljudje; smo neverjetna mešanica dobrega in zlega; ljubimo razsvetljenstvo in Schillerja, a radi tudi besnimo in burnimo v gostilnah ter trgamo brade svojim pijanim sopotnikom." Na koncu postane boljši in močnejši človek, kar kaže na pisateljevo vero v upanje za človeštvo.

Ivan (Vanja) Fjodorovič Karamazov

Imenuje se tudi: Vanka, Vanechka

Ivan, Aljošev brat iz iste matere Sofije, je morda eden najbolj zapletenih likov v zgodbi. Je izredno pameten študent (verjetno v romanu predstavlja intelektualni del človeštva), ki je ponosen in poln dvomov. Dmitrij ga imenuje "tih kot grob". Ne more verjeti v Boga oziroma meni, da če Bog obstaja, mora biti zelo zloben Bog, ki mu ni mar za ljudi. Pravi, da je "vse mogoče" - ni "dobrega" ali "slabega". Kljub temu se mu gnusi življenje njegovega očeta, ki je po njegovih prepričanjih logično pravilno. Je preveč ponosen, da bi sledil svoji sreči in deloval na podlagi svoje ljubezni do Katerine. Njegova končna norost kaže, da roman zavrača njegova prepričanja. Žalostna Ivanova težava je, da "njegova glava ni v skladu z njegovim srcem": s svojimi čustvi ljubi božji svet, čeprav ga s svojim razumom ne more sprejeti. Ivan ima tako kot Aljoša močan občutek za pravičnost in je nesrečen zaradi trpljenja otrok; vendar za razliko od Aljoše, ki se aktivno druži z otroki in jim pomaga, Ivan v zvezi s tem ne stori ničesar. Ni jasno, kaj se bo zgodilo z njim: vendar se roman konča tako veselo, da je mogoče sklepati, da bo verjetno našel način duhovne odrešitve.

• Fjodor Pavlovič Karamazov

Oče Dmitrija, Ivana, Aljoše in verjetno Smerdjakov. Poželjiv, vulgaren, lažniv, grob in ne ozira se na to, koga prizadene, je izredno sebičen in skrbi le za svoje želje. Bolj se boji Ivana kot Dmitrija, Aljošo pa ima rad, čeprav ga rad draži in straši. Ni mu veliko mar za svoje sinove in žene. Joyce Carol Oates ga opiše kot "... neko perverzno (čudno) mešanico (mešanico) ponižanega in duhovnega, briljantno komično stvaritev, ki ne more sedeti ob pijači, ne da bi se spraševala o smislu življenja". Vendar pa je v njem poleg njegove poželjivosti tudi presenetljiva preprostost:

"Ljudje, tudi hudobni, so praviloma veliko bolj naivni in preprosti, kot domnevamo (mislimo). In tudi mi sami smo."

• Agrafena (Grushenka) Aleksandrovna Svetlova

Imenuje se tudi: Grusha, Grushka

Ko jo v mladosti izda ljubimec, pride v mesto in se vanjo zaljubijo skoraj vsi moški v mestu. Dmitrij in Fjodor Karamazov jo ljubita in sovražita zaradi nje. V knjigi piše: "... v vsej pravičnosti je treba povedati, da je bila zelo, zelo lepa in njena lepota je bila tista tipična ruska lepota, ki v mnogih moških vzbuja (ustvarja) strast ... Imela je dvaindvajset let in bila je videti točno toliko stara kot ona." Je zelo pametna, na primer. Zelo dobro varčuje z denarjem, je ponosna in v resnici veliko bolj čista, kot si večina ljudi misli. Za zabavo rada muči tako Dmitrija kot njegovega očeta, da bi se jima smejala in da bi se maščevala za bolečino, ki jo je prejela od svojega prvega ljubimca; zna biti tudi precej kruta, kot takrat, ko je lagala Katerini ter jo prizadela in užalila. Vendar pa se v njej skrivajo nežnost, iskrenost in prijaznost, ki se začnejo razvijati, ko se spoprijatelji z Aljošo. Aljoša je rekel: "Pričakoval sem, da bom našel hudobno dušo ... Toda namesto tega sem našel pravo sestro, zaklad, ljubečo dušo ..."

• Pavel Fjodorovič Smerdjakov

Tiho, zvito. Smerdjakov je sin neumne ženske po imenu "Smrdljiva Lizaveta", od koder izvira njegovo ime. Vzgajala sta ga služabnika Marta in Gregorij, pozneje pa je postal kuhar Fjodorja Karamazova. Ima epilepsijo in je zelo zloben, včasih odkrito kaže svojo hudobijo, včasih pa se pretvarja, da je zelo ponižen in prestrašen. Včasih zaigra na kitaro Mariji, hčerki gospodinje. Ivana zelo spoštuje, njegova prepričanja pa močno vplivajo na njegov umor gospoda Karamazova. Je Ivanova "senca" in uresničuje vse Ivanove skrivne misli in želje. Kasneje se obesi.

Smerdjakov je včasih skorajda Ivanov "dvojnik"; ko ga Aljoša vljudno vpraša, ali ve, kje je Dmitrij, hladno odgovori: "Saj ne, da bi bil njegov čuvaj" (str. 269). Nekaj strani pozneje Ivan reče: "'Vedno se z njim obremenjuješ! Kaj imam jaz opraviti s tem? Ali sem jaz čuvaj svojega brata Dmitrija?" (str. 275) Kasneje, ko Fjodor Pavlovič pijan govori o tem, kako je Aljoševo mater Sofijo osrečil s tem, da je žalil njenega Boga, ga Ivan jezno opomni, da je bila Sofija tudi njegova mati. Fjodor presenečeno vzklikne:

"Tvoja mati?...Kaj misliš? O kateri materi govoriš? Ali je bila?...Zakaj, prekleto! seveda je bila tudi tvoja!...Oprostite, zakaj, mislil sem na Ivana...On, on, on!" Ustavil se je. Širok (širok), pijan, napol nesmiseln nasmeh mu je prekril obraz. (p. 164)

Možno je, da je mislil, da je Ivan Lizavetin sin - morda je Ivana celo zamenjal s Smerdjakovom.

• Katerina (Katja) Ivanovna Verkhovstev

Imenuje se tudi: Katka, Katenka

Izjemno ponosna, lepa in občutljiva mlada ženska, ki je Dmitrijeva zaročenka. Ima bled ovalen obraz, bleščeče črne oči in je zelo visoka - celo višja od Grušenke. Poskuša se pretvarjati, da je mučenka, in s tem, ko je zelo zvesta in veliko trpi, želi, da bi vsi videli zlo ljudi okoli nje. Ivana ljubi, vendar tega do konca romana ne prizna niti sama sebi.

• Zosima (Zossima, Zimovy)

Prijazen, ljubezniv, "precej vesel" in moder starec, ki je pred smrtjo Aljošev mentor in učitelj. Njegova resnična in iskrena dobrota pokaže napake drugih ljudi - celo zelo dober Aljoša je ob Lizi in očetu v zadregi in neroden, medtem ko je Zosima tih, prijazen in miren. Jasno vidi ljudi. Aljoša je pod vplivom njegovih naukov in jih uporablja pri poučevanju dijakov, s katerimi se spoprijatelji. Verjetno je njegov lik navdihnil sveti Tihon Zadonski. Dostojevski je pesniku A. Maikovu zapisal: "Samo tebi izpovedujem to ... Upodobil (slikal) bom resničnega Tihona iz Zadonska, ki sem ga že davno sprejel v svoje srce s pravim veseljem." Ko je prvič napisal Bratje Karamazovi, je bilo ime "Tihon" znotraj, pozneje pa ga je nadomestil "starešina Zosima".

• Katerina Ospovna Khokhlakov (Madame Khokhlakov)

Bogata gospa v mestu, prijateljica Karamazovih in Katerine. Je nekoliko sebična in površna ter zelo zaskrbljena zaradi svoje hčerke Lise. Nevede parodira resnobne besede starešine Zosime o tem, da ljudje ne morejo soditi drug drugega, in veselo govori o Dmitriju,

"Naj ga [Mitjo] oprostijo - to je tako humano (prijazno) in bi pokazalo, kakšen blagoslov so reformirana (spremenjena) sodišča ... In če ga oprostijo, naj pride naravnost s sodišča na večerjo k meni, jaz pa bom imel zabavo prijateljev in bomo pili za reformirana sodišča. Ne verjamem, da bi bil nevaren; poleg tega bom povabil veliko prijateljev, tako da ga bo mogoče vedno odpeljati, če bo kaj storil. In potem bi lahko postal mirovni sodnik ali kaj podobnega v drugem mestu, saj so najboljši sodniki tisti, ki so bili sami v težavah. Poleg tega, kdo danes ne trpi...?" (p. 703)

• Liza (Lise) Khokhlakov

lepa, a nagajiva in pohabljena hčerka gospe Khokhlakove. Zaljubljena je v Aljošo in se z njim zaroči, vendar se odloči, da se z njim ne bo poročila. Postaja vse bolj histerična in želi trpeti. Čeprav ljudje, kot je Dmitrij, zaradi trpljenja postanejo duhovno novi, je Lizino "trpljenje" neumno in sebično - kot na primer, ko poskuša z nohtom zaloputniti vrata. Ivan pravi, da mu je Lise "všeč", vendar je do te "peklenske mačke" zelo prezirljiv.

• Mihail Osipovič Rakitin

Mlad študent, ki ga Aljoša ima za prijatelja, vendar ga na skrivaj ne mara. Je razdražljiv in sarkastičen, ne verjame v Boga in rad uporablja modne filozofske teorije, češ da je socialist in da govori stvari, ki jih je govoril Nietzsche. Draži ga Aljoševa resnična čistost, zato ga skuša seznaniti z Grušenko v upanju, da bo pretresla njegovo vero.

• Nikolaj Ivanov Krasotkin (Kolja)

Pogumen, ponosen in pameten deček, ki se spoprijatelji z Aljošo, ko Iljuša zboli.

V romanu Bratje Karamazovi se ljudje borijo med vero in dvomom. Ko Fjodor Karamazov vpraša: "Ali Bog obstaja ali ne?" Ivan odgovori: "Ne, Boga ni." Fjodor se obrne k Aljoši: "Aljoša, ali Bog obstaja?" Aljoša odločno odgovori: "Bog obstaja." Dostojevski v svoji knjigi piše, da je življenje v veri višje, boljše, čistejše in srečnejše od življenja v dvomu, ki je hladno, boleče in zmedeno. Zosima in Aljoša ljubita ljudi in sta simbol vere, medtem ko Dostojevski z Ivanovo norostjo in Smerdjakovim umorom pokaže, da meni, da je dvom slab. Dostojevski v poglavju Veliki inkvizitor tudi pokaže, da čeprav vere morda ni mogoče rešiti z logiko, je v njej nekaj globokega, ganljivega in nemogoče razložiti z besedami - kot v poljubu Jezusa in Aljoše ali v Zosiminem poklonu do tal. Prav tako išče informacije o svobodni volji: Ivan pravi, da je svobodna volja težko breme, medtem ko se Zosima in Aljoša strinjata, da je svobodna volja veselje in božji dar ljudem. Druga pomembna tema je odpuščanje: Zosima pravi, da mora vsakdo odpuščati in ljubiti, Aljoša pa nikoli ne obsoja in ne kritizira ljudi. Zosima pravi, da bi morali ljudje drug drugemu odpuščati brez zadržkov, saj so grehi ljudi med seboj tako povezani, da ima vsakdo neko odgovornost drug za drugega, kot na primer, ko Dmitrij, ne da bi veliko razmišljal, zgrabi za brado kapitana Snegrijeva in ga vleče, kar na koncu privede do Iljuševe smrti. Ljudem, kot je Ivan, ta zamisel ni všeč: še naprej vztraja, da ni odgovoren za tuje grehe, in ko je končno prisiljen to sprejeti, postane nor.

Tudi Dmitrij, čeprav ni ubil očeta, želi sprva trpeti, da bi našel mir in novo življenje. Oba brata se počutita kriva, kot da sta ubila očeta. Zaradi Aljoševega močnega občutka odgovornosti mu starešina Zossima reče, naj "gre v svet", saj ga tam čaka delo. Dostojevski je menil, da bi morali biti ljudje "poročeni" s svetom okoli sebe, saj je po njegovem mnenju vsakdo del Božjega stvarstva.

Veliki inkvizitor

Obstoj Boga ljudi že dolgo skrbi: ali Bog obstaja ali ne? Dostojevski je očitno mislil, da obstaja.

V svojih knjigah je zapisal dve nasprotni strani vprašanja: Ivanov pogled ateističnega intelektualca in pogled starešine Zosime. Del, v katerem Ivan in starešina Zosima izrečeta vsak svoje prepričanje, je avtor označil za "vrhunec romana" (Pisma, 7567, 859). Dostojevski je o Velikem inkvizitorju v svojo beležnico zapisal: "Ti blokovci si niso nikoli niti zamislili (pomislili) na tako močno zavračanje Boga, kot obstaja (je) v Inkvizitorju in prejšnjem poglavju (poglavju pred njim), ki mu bo celotna knjiga služila kot odgovor.... Po vsej Evropi ni bilo in ni tako močnega izraza z estetskega vidika, kot je moj."

V knjigi Ivan trdi, da na svetu ni pravičnosti. Zelo je nezadovoljen s trpljenjem ljudi na Zemlji in pravi: "Moram imeti povračilo (pravico), sicer bom uničil samega sebe. In to ne v nekem oddaljenem (oddaljenem) neskončnem času in prostoru, ampak tukaj na zemlji, in to bi lahko videl sam." Toda na svetu ni absolutne pravičnosti. Ivan torej pravi, da je lahko res le dvoje: ali Bog ni resničen ali pa, če je resničen, mora biti nepravičen in nespameten Bog.

Ivan tudi ni pozabil na Jezusa Kristusa. Ko Aljoša vzklikne: "Toda ... vprašal si, ali je na svetu 'eno samo bitje, ki lahko odpusti'. No, je. In lahko odpusti vsem za vse, ker je sam dal svojo nedolžno kri za grehe vseh in za vse. Pozabil si ga omeniti (govoriti o njem) ..." Ivan odgovori z zgodbo o Velikem inkvizitorju. V Velikem inkvizitorju Ivan Aljoši pokaže, kaj je po njegovem mnenju narobe z Jezusovim vladanjem in kaj je morda boljše, "pravičnejše".

Bralci so Dostojevskemu takoj po izidu pete knjige o Velikem inkvizitorju z veliko zaskrbljenostjo pisali pisma in Dostojevski jim je odgovoril: "... bogokletje mojega junaka bo zmagoslavno ovrženo (odgovorjeno) v naslednji številki, na kateri zdaj delam s strahom, tremo in spoštovanjem, saj imam svojo nalogo (delo) ... za državljansko dejanje." Ko pa je izšla šesta knjiga, "odgovor" Dostojevskega na Velikega inkvizitorja, je bil veliko bolj zaskrbljen: ""Ne vem, ali mi je uspelo. Sam računam, da nisem mogel izraziti niti desetine tega, kar sem hotel ... Trepetam zanjo v tem smislu: ali bo to zadosten odgovor? Napisal sem ga z veliko ljubezni." D. H. Lawrence je menil, da "ne moremo dvomiti, da Inkvizitor izreka končno mnenje Dostojevskega o Jezusu".

Starešina Zosima

Besede starešine Zosime pred smrtjo so očitno "odgovor" Dostojevskega Ivanu. Starešina Zosima verjame v prijaznega in pravičnega Jezusa, ki ima ljudi zelo rad in mu je zanje tako zelo mar, da je zanje umrl.

O trpljenju starešina Zosima pravi, da je Bog prijazen in pravičen, zato je vse trpljenje posledica človeka. Ker pa so življenja vseh ljudi povezana, pravi starešina Zosima, ne moremo nikogar kriviti: "Dotik na enem mestu povzroči gibanje na drugem koncu zemlje". Namesto da bi zahtevali pravico, pravi, da bi se morali vsi začeti spreminjati in drug drugemu odpuščati. Namesto "nihče ni kriv" pravi "vsi so odgovorni".

Po besedah starešine Zosime je bolečina trpljenja minljiva - ne bo trajala. Sklicuje se na Jobovo knjigo in pravi,

Toda kako naj bi [Job] ljubil te nove otroke, ko pa prvih ni več, ko jih je izgubil? Ko se jih spominja, kako bi lahko bil popolnoma srečen s temi novimi, pa naj bodo ti novi še tako dragi? Toda lahko bi, lahko bi. Velika skrivnost človeškega življenja je, da stara žalost (žalost) postopoma (sčasoma) preide v tiho nežno veselje. Blaga vedrina (mirnost) starosti zamenja razburkano (divjo) krvavost mladosti.

- Starešina Zosima, Bratje Karamazovi

Čeprav je Dostojevski odgovor starešine Zosime zapisal kot odgovor na Ivanove argumente, zagovarja krščanstvo skozi celotno knjigo in prek samih likov. Starešina Zosima je srečen in spoštovan, ljubljen in ljubeč ter umre mirno in veselo, Ivan, ki je tako nesrečen zaradi človeške pravičnosti, pa reče: "Nikoli nisem mogel razumeti, kako lahko človek ljubi svojega bližnjega" in brcne kmeta v sneg, da zmrzne. "On bo zmrznil," si je mislil Ivan in šel naprej po svoji poti. Na koncu pa ga groza ob misli, da je na neki način očetov morilec, pripelje do norosti. Starešina Zosima pa je povsem drugačen; blagoslavlja in pomaga ljudem, tudi ko umira, in "Aljoša je skoraj vedno opazil, da so mnogi, skoraj vsi, prvič vstopili k starešini s strahom (bojaznijo) in nemirom, skoraj vedno pa so izstopili z jasnimi in veselimi obrazi". Tudi Ivan spoštuje očeta Zosimo, ko ga spozna, in resno "sprejme njegov blagoslov, [in] mu poljubi roko".

Pripovedovalec (oseba, ki pripoveduje zgodbo) je neimenovan, in čeprav pozna hladnost in temačnost tem, o katerih piše, piše toplo in iznajdljivo v tonu resne komedije. Čeprav je pripovedovalcu včasih dovoljeno, da je vseveden, o sebi govori tudi kot o "jaz", govori stvari, ki niso neposredno povezane z dogajanjem, v slogu, ki so ga nekateri kritizirali. Možno je, da je takšen slog pisanja posledica načina pisanja knjig Dostojevskega: podnevi je v naglici zapisoval ideje v zvezek, zvečer pa jih je njegova žena Ana Snitkina Grigorjevna, ki je bila stenografka, dala lepo prepisati:

Medtem ko je Dostojevski narekoval, ni nehal hoditi po sobi in si je v težkih trenutkih celo pulil lase ... Slog s trojnimi (trikratnimi) ponovitvami, stavki, ki so prekinjeni kot v govoru, kopičenjem (zbiranjem) samostalnikov in pridevnikov s podobnim pomenom, stalno (neprekinjeno) zadržanostjo odraža to neprekinjeno hojo v zaprtem prostoru. Odtlej lahko ritem stavka Dostojevskega opredelimo (razložimo) kot hodeče gibanje, pri katerem je dih govorjene besede zaznamovan v pisnem slogu.

- Jacques Catteau,

Kritiški sprejem Bratov Karamazovih je bil precej poseben in močan. Dostojevski je svoje knjige objavljal v številnih revijah in o vsaki od njih so se ljudje prepirali in o njej zelo veliko razmišljali. Sigmund Freud ga je označil za "najveličastnejši roman, kar jih je bilo kdaj napisanih". Na Franza Kafko so dela Dostojevskega močno vplivala.

Kritičarka Robin Feuer Miller je zapisala, da so Bratje Karamazovi "... zadnji in verjetno največji roman Dostojevskega".

Virginia Woolf je dejala: "Dostojevski je edini med pisatelji, ki zna rekonstruirati (ponovno ustvariti) tista najbolj hitra (hitra) in zapletena stanja uma.... To je popolno nasprotje metode(načina), ki jo(ga) na silo(na primer) uporablja večina naših romanopiscev. Ponavljajo vse zunanje (zunanje) pojave - trike načina, pokrajine, obleke in vpliv junaka na njegove prijatelje -, vendar zelo redko in le za trenutek prodrejo v miselni vihar, ki divja v njegovem umu. Toda celotna tkanina knjige Dostojevskega je sestavljena iz takšnega gradiva.... znebiti se moramo stare melodije, ki nam tako vztrajno (še naprej) odzvanja v ušesih, in se zavedati, kako malo naše človečnosti je izražene v tej stari melodiji."

7. junija 1880, v noči pred znamenitim "Puškinovim govorom", je opolnoči pisal svoji ženi: "Ko sem med odmorom hodil po dvorani, se je množica ljudi, mladeničev, sivolascev in dam, pognala proti meni in vzklikala: 'Ti si naš prerok. Odkar smo prebrali Karamazove, smo postali boljši ljudje. (Skratka, spoznal sem, kako izjemno pomemben je Karamazov.)" Naslednji večer, po zmagoslavju svojega govora, ji je pisal: "Ko sem se pojavil na odru, je dvorana zagrmela od aplavza.... Uklanjal sem se in delal znake ter jih prosil, naj mi dovolijo brati - a brez uspeha(brez koristi): vznesenost(veselje), navdušenje (vse zaradi Karamazovih)!"

Vendar pa Bratje Karamazovi niso bili všeč vsem. Čajkovski, pomemben ruski glasbeni pisatelj, se je zanimal za Bratje Karamazovi, vendar je na koncu sklenil, da je knjiga "neznosna" in da so vsi liki "nori". Nekateri ljudje, kot so Henry James, Vladimir Nabokov in D. H. Lawrence, so bili do knjige zelo kritični (ni jim bila všeč). Lawrence je na primer dejal, da mu v Bratih Karamazovih niso všeč "ti morbidno introspektivni Rusi, ki se morbidno utapljajo (plavajo) v oboževanju (ljubezni) Jezusa, nato pa vstanejo in mu pljunejo v brado.... Vse to je masturbacija, polomija, ki se je človek naveliča. Človek se naveliča, ko mu rečejo, da je Legenda o velikem inkvizitorju Dostojevskega "najgloblja (najgloblja) izjava, ki je bila kdajkoli podana o človeku in življenju" ... Bolj ko se Dostojevski razburja (vznemirja) zaradi tragične (žalostne) narave človeške duše, bolj me to ne zanima. Velikega inkvizitorja sem prebral že trikrat, pa se nikoli ne morem spomniti, o čem pravzaprav govori." Rekel je tudi, da so Bratje Karamazovi preveč depresivni, "ker so, žal, bolj srhljivo resnični od življenja. Najprej je bila to lepa romanca. Zdaj pa še enkrat preberem Velikega inkvizitorja in srce mi zaide skozi čevlje."

• Belknap, Robert L. The Genesis of The Brothers Karamazov : The Aesthetics, Ideology, and Psychology of Text-Making (Geneza Bratov Karamazovih: estetika, ideologija in psihologija oblikovanja besedila). Evanston, Illinois: Northwestern University Press, 1990.
• Struktura Bratov Karamazovih. Haag in Pariz: Mouton, 1967.
• Dostojevski, Fjodor. Zločin in kazen. Prevod David McDuff. New York: Penguin Classics, 1993.
• Idiot. Prevod Alan Myers. New York: Oxford University Press, 1998.
• Frank, Joseph. Dostojevski. Princeton, New Jersey: Princeton University Press, 1996.
• Mochulsky, Konstantin. Dostojevski: njegovo življenje in delo. Princeton, New Jersey: Princeton University Press, 1967.
• Sutherland, Stewart R. Ateizem in zavračanje Boga: R.: Izrekanje o neodobravanju: sodobna filozofija in Bratje Karamazovi. Oxford: Blackwell, 1977.
• Terras, Victor (1981, 2002). A Karamazov Companion. Madison, WI: University of Wisconsin Press.