Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih (ECRML) je evropska pogodba, ki je bila sprejeta leta 1992 kot del prizadevanj Sveta Evrope za zaščito in spodbujanje zgodovinskih regionalnih in manjšinskih jezikov v Evropi. Namen listine je omogočiti uporabo in razvoj teh jezikov v javnem življenju in hkrati zagotoviti varstvo njihove kulturne in jezikovne dediščine.

Kateri jeziki so zajeti

Listina se uporablja za jezike, ki jih tradicionalno uporabljajo državljani držav pogodbenic in ki se znatno razlikujejo od večinskega ali uradnega jezika. Izjeme so:

  • jezikov, ki jih govorijo nedavni priseljenci iz drugih držav (ti običajno niso zajeti);
  • lokalnih narečij uradnega ali večinskega jezika (če gre za preprosta narečja večinskega jezika, niso predmet listine).

Listina lahko zajema tudi jezike, ki se ne omejujejo na eno regijo – na primer jezike, ki jih govori manjšina po vsej državi (tak primer so jeziki, kot sta jidiš in romščina, ki so zajeti, čeprav nimajo geografsko omejene "regije").

Uradni jeziki in regionalne uradne različice

Pogodba ne ščiti splošnih državnih uradnih jezikov, lahko pa se uporablja za regionalno uradne jezike. Na primer, katalonščina je lahko upravičena, ker je uradna samo v nekaterih španskih regijah. Nasprotno, irščina kot državni uradni jezik na Irskem ne more biti zajeta kot regionalni/manjšinski jezik. Vendar pa je irščina zajeta v primeru Severnega Irska, ker tam ni državni/uradni jezik Združenega kraljestva.

Francija je pogodbo podpisala, vendar pa francoska ustava omejuje vlogo države pri podpiranja jezikov, ki niso francoščina, kar je zaviralo ratifikacijo in polno uporabo listine v praksi.

Ravni zaščite in obveznosti držav

Listina razlikuje dve stopnji zavez:

  • osnovna raven (Part II) – vsaka država, ki ratificira listino, se mora zavezati k določeni splošni zaščiti in spodbujanju vseh upravičenih jezikov, predvsem z zagotavljanjem minimalnih ukrepov;
  • višja raven (Part III) – države se lahko odločijo, da bodo posameznim jezikom podelile širši komplet pravic in ukrepov. V tem primeru država izbere iz nabora konkretnih ukrepov, ki jih bo izvajala v izbranih področjih javnega življenja.

Pogodba vsebuje približno 35 konkretnih ukrepov in področij, med katerimi države ob višji ravni zaščite navadno izbirajo. Ta področja zajemajo med drugim:

  • izobraževanje (predšolsko, osnovno, srednje, visoko);
  • upravno in sodno poslovanje (možnost uporabe jezika v stiku z oblastmi in sodstvu);
  • javna uprava in regionalna samouprava;
  • mediji in publicistika (radijski in televizijski programi, tisk);
  • kulturne dejavnosti in gospodarsko življenje;
  • preučevanje, dokumentacija ter spodbujanje poučevanja in prevajanja;
  • čezmejno sodelovanje z drugimi regijami ali državami, kjer se jezik uporablja.

Teritorialna uporaba in postopki

Države ob ratifikaciji določijo, za katere regije ali ozemlja se listina uporablja – lahko jo uporabljajo za celotno ozemlje ali le za izbrane regije. Države redno poročajo o izvajanju listine; v poročilih navajajo ukrepe, ki so jih sprejele, in področja, kjer so izbrale višjo raven zaščite.

Nadzor in spremljanje izvajanja

Izvajanje listine spremlja poseben nadzorni mehanizem Sveta Evrope. Mehanizem vključuje redno poročanje držav pogodbenic, pregled poročil s strani neodvisnega strokovnega telesa (Committee of Experts), ter sprejemanje priporočil in sklepov s strani Komisije ministrov. Ta postopek omogoča oceno, ali so zavezave izpolnjene in svetovanje državam glede izboljšav.

Praktični primeri in pomisleki

V praksi je uporaba listine odvisna od politične volje, ustavnih določil posameznih držav in od tega, kako država določi teritorialni obseg uporabe. Nekatere države so listino ratificirale in jo uporabljajo za več jezikov in regij, druge so podpisale, a niso ratificirale zaradi ustavnih omejitev (primeri so raznoliki, kot je omenjeno pri Franciji).

Zaključek

Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih je orodje za varstvo jezikovne raznolikosti v Evropi. Ponudila je strukturiran okvir za spodbujanje uporabe in ohranjanja regionalnih in manjšinskih jezikov preko izobraževalnih, upravnih, kulturnih in medijskih ukrepov. Učinkovitost listine je odvisna od izbire ravni zaščite, ozemeljske uporabe, ter doslednega spremljanja in izvajanja obveznosti s strani držav pogodbenic.