Balkanska ljudstva
Albanci
V poročilu turškega sveta za nacionalno varnost (MGK) iz leta 2008 je bilo ocenjeno, da v Turčiji živi približno 1,3 milijona ljudi albanskega porekla, več kot 500.000 pa jih priznava svoje poreklo, jezik in kulturo. Po drugih ocenah naj bi v Turčiji živelo tudi do 5 milijonov ljudi albanskega porekla.
Vendar znanstveniki te domneve turške vlade zavračajo in pojasnjujejo, da so neutemeljene.Predloga:Qn
Bošnjaki
Danes je obstoj Bošnjakov v državi viden povsod. V mestih, kot so İstanbul, Eskişehir, Ankara, Izmir ali Adana, zlahka najdemo predele, ulice, trgovine ali restavracije z imeni, kot so Bosna, Jenibosna, Mostar ali Novi Pazar. Vendar je izredno težko oceniti, koliko Bošnjakov živi v tej državi. Nekateri bosanski raziskovalci menijo, da je število Bošnjakov v Turčiji približno štiri milijone. Turški politiki se zavedajo velikega števila Bošnjakov, ki živijo v Turčiji, in turški zunanji minister Ahmet Davutoğlu je v zvezi s tem leta 2010 dejal "V Turčiji živi več Bošnjakov kot v Bosni."
Bolgari
Med ljudmi, ki se opredeljujejo kot Bolgari, je veliko Pomakov in majhno število pravoslavnih Bolgarov. Po podatkih Ethnologue trenutno 300.000 Pomakov v evropski Turčiji govori bolgarščino kot svoj materni jezik. Zelo težko je oceniti število Pomakov skupaj s turkiziranimi Pomaki, ki živijo v Turčiji, saj so se ti pomešali v turško družbo ter se pogosto jezikovno in kulturno disimilirali. Po poročilih časnikov Milliyet in Turkish Daily News je število Pomakov in turkiziranih Pomakov v državi približno 600 000. Po podatkih bolgarskega ministrstva za zunanje zadeve ima bolgarska pravoslavna krščanska skupnost v Turčiji 500 članov.
Grki
Grki so grško in grško govoreče prebivalstvo vzhodnih pravoslavnih kristjanov, ki večinoma živijo v Istanbulu, vključno z njegovim okrožjem Prinčevi otoki, ter na dveh otokih ob zahodnem vhodu v Dardanele: Imbros in Tenedos (turško Gökçeada in Bozcaada). Nekateri grško govoreči bizantinski kristjani so se v zadnjih tisoč letih asimilirali.
To so ostanki približno 200 000 Grkov, ki jim je bilo v skladu z določbami Lozanske pogodbe dovoljeno ostati v Turčiji po izmenjavi prebivalstva leta 1923, ko je bilo prisilno preseljenih približno 1,5 milijona Grkov iz Anatolije in Vzhodne Trakije ter pol milijona Turkov iz celotne Grčije razen Zahodne Trakije. Po letih preganjanja (npr. Varlık Vergisi in istanbulski pogrom) se je izseljevanje etničnih Grkov iz istanbulske regije močno pospešilo, tako da se je grška manjšina, ki je pred napadom štela 119 822 oseb, do leta 1978 zmanjšala na približno 7 000 oseb. Po podatkih, ki jih je leta 2008 objavilo turško zunanje ministrstvo, je trenutno število turških državljanov grškega rodu med 3 000 in 4 000. Po podatkih časopisa Milliyet je v Turčiji 15.000 Grkov, po podatkih organizacije Human Rights Watch pa je bilo leta 2006 grško prebivalstvo v Turčiji ocenjeno na 2.500. Po navedbah istega vira je grško prebivalstvo v Turčiji propadalo, saj je bila skupnost zaradi izseljevanja, veliko višje stopnje umrljivosti od stopnje rodnosti in nenehne diskriminacije že takrat veliko premajhna, da bi se demografsko ohranila. Vendar se je v zadnjih letih, predvsem po gospodarski krizi v Grčiji, trend obrnil. Od nekaj sto do več kot tisoč Grkov se zdaj vsako leto preseli v Turčijo zaradi zaposlitve ali izobraževanja.
Krščanski Grki so se bili prisiljeni preseliti. Muslimanski Grki danes živijo v Turčiji. Živijo v mestih Trabzon in Rize. Pontski Grki imajo grške prednike in govorijo grško narečje, ki je posebna oblika standardnega grškega jezika, ki se je zaradi odmaknjenosti Ponta jezikovno razvil drugače kot v preostalem grškem svetu. Pontski Grki so bili na območju Ponta (današnja severovzhodna Turčija), Gruzije in vzhodne Anatolije stalno prisotni vsaj od leta 700 pred našim štetjem do leta 1922.
Status grške manjšine v Turčiji je bil od leta 1924 dvoumen. Od tridesetih let prejšnjega stoletja je vlada uvedla represivno politiko, ki je številne Grke prisilila k izselitvi. Kot primer lahko navedemo delovne bataljone, ki so bili med drugo svetovno vojno vpoklicani med nemuslimani, in davek na premoženje, ki so ga v istem obdobju plačevali predvsem nemuslimani. To je za mnoge Grke pomenilo finančno opustošenje in smrt. Izseljevanje je še bolj spodbudil istanbulski pogrom septembra 1955, zaradi katerega je mesto zapustilo na tisoče Grkov, s čimer se je število krščanskih Grkov do leta 1978 zmanjšalo na približno 7 000, do leta 2006 na približno 2 500, po letu 2008 pa se je začelo ponovno povečevati.
Srbi
V popisu iz leta 1965 je 6.599 turških državljanov govorilo srbščino kot prvi jezik, 58.802 pa kot drugi jezik.
kavkaška ljudstva
Abhazija
Abhazijci ali Abhazi (abhazsko: Аҧсуа, Apswa; gruzinsko: აფხაზები [ɑpʰxɑzɛbi]) so severozahodna kavkaška etnična skupina, ki večinoma živi v Abhaziji, sporni regiji na obali Črnega morja. Velika abhazijska diaspora živi v Turčiji, njen izvor pa so selitve prebivalstva s Kavkaza konec 19. stoletja. Veliko Abhazov živi tudi v drugih delih nekdanje Sovjetske zveze, zlasti v Rusiji in Ukrajini.
Armenci
Armenci so avtohtoni prebivalci Armenskega višavja, ki obsega vzhodno polovico današnje Turčije, Republiko Armenijo, južno Gruzijo, zahodni Azerbajdžan in severozahodni Iran. Čeprav so leta 1880 v Turčiji prepovedali uporabo besede Armenija v tisku, učbenikih in vladnih ustanovah ter jo nato nadomestili z besedami, kot sta vzhodna Anatolija ali severni Kurdistan, so Armenci ohranili velik del svoje kulture in dediščine. Število Armencev v Turčiji se je močno zmanjšalo po Hamidskih pokolih in zlasti po genocidu nad Armenci, ko je bilo pobitih več kot milijon in pol Armencev, skoraj celotno armensko prebivalstvo Anatolije. Pred genocidom leta 1914 je bilo v Turčiji približno 1 914 620 Armencev. Armenska skupnost v Osmanskem cesarstvu je pred genocidom nad Armenci štela približno 2 300 cerkva in 700 šol (z 82 000 učenci). Ta številka ne vključuje cerkva in šol, ki so pripadale protestantskim in katoliškim armenskim župnijam, saj so bile upoštevane le tiste cerkve in šole, ki so bile v pristojnosti Istanbulskega armenskega patriarhata in Apostolske cerkve. Po genocidu nad Armenci naj bi v Turčiji ostalo 200.000 Armencev. Danes je v Turčiji po ocenah od 40.000 do 70.000 Armencev, pri čemer niso upoštevani Hamšeni.
Armenci so bili v turški republikanski dobi podvrženi številnim politikam, ki so poskušale odpraviti armensko kulturno dediščino, kot so turkifikacija priimkov, islamizacija, spremembe geografskih imen, zaplemba premoženja, sprememba imen živali, sprememba imen armenskih zgodovinskih osebnosti (npr. ime ugledne družine Balyan so skrili pod identiteto površne italijanske družine Baliani) ter sprememba in izkrivljanje armenskih zgodovinskih dogodkov.
Armenci so danes večinoma osredotočeni okoli Istanbula. Armenci podpirajo svoje časopise in šole. Večina jih pripada armenski apostolski veri, veliko manj je armenskih katoličanov in armenskih evangeličanov. V skupnosti trenutno deluje 34,[je treba pojasniti] 18 šol in 2 bolnišnici.
Čečenci in Inguši
Čečeni v Turčiji so turški državljani čečenskega porekla in čečenski begunci, ki živijo v Turčiji. Čečeni in Inguši živijo v provincah Istanbul, Kahramanmaraş, Mardin, Sivas in Muş. []
Črkezi
Po podatkih Milliyeta je v Turčiji približno 2,5 milijona Črkogorcev. Vendar pa takšne domneve nimajo podlage. Po podatkih znanstvenikov in EU je v Turčiji od tri do pet milijonov Črkogorcev. Med Črkeze štejejo tudi tesno povezane etnične skupine Abazincev (10 000) in Abhazijcev (39 000). Čerkezi so priseljeno kavkaško ljudstvo; velika večina se jih je asimilirala in le 20 % jih še vedno govori črkeški jezik. V Turčiji so običajno sunitski (hanafijski) muslimani.
Dagestanska ljudstva
V Turčiji živijo različne etnične skupine iz Dagestana. Dagestanci živijo v vaseh v provincah, kot sta Balıkesir in Tokat, razpršeno pa tudi v drugih delih države. Večina med njimi so Nogajci; druge pomembne etnične skupine so Lezginci in Avari. Prisotni so tudi Kumiki. []
Gruzijci
Po podatkih časopisa Milliyet je v Turčiji približno milijon ljudi gruzijskih korenin. Gruzijci v Turčiji so večinoma sunitski muslimani hanafijske veroizpovedi. Priseljene Gruzijce imenujejo "čveneburi", vendar ta izraz uporabljajo tudi avtohtoni muslimanski Gruzijci. Muslimanski Gruzijci predstavljajo večino v delih province Artvin vzhodno od reke Çoruh. Priseljenske muslimanske skupine gruzijskega porekla, ki jih najdemo razpršeno v Turčiji, se imenujejo Chveneburi. Najmanjša gruzijska skupina so katoličani, ki živijo v Istanbulu.
Laz
Večina Lazov danes živi v Turčiji, vendar laška manjšina v Turčiji nima uradnega statusa. Njihovo število danes ocenjujejo na 2 250 000. Lazi so sunitski muslimani. Le manjšina je dvojezična v turščini in svojem maternem jeziku laz, ki spada v južnokavkaško skupino. Število govorcev laškega jezika se zmanjšuje in je zdaj omejeno predvsem na območji Rize in Artvin. Zgodovinski izraz Lazistan, ki se je nekoč nanašal na ozko območje ob Črnem morju, kjer so živeli Lazi in več drugih etničnih skupin, je bil prepovedan za uradno uporabo in nadomeščen z izrazom Doğu Karadeniz (ki vključuje tudi Trabzon). Med rusko-turško vojno v letih 1877-1878 je bilo muslimansko prebivalstvo Rusije v bližini vojnih območij podvrženo etničnemu čiščenju; veliko Lazov, ki so živeli v Batumu, je pobegnilo v Osmansko cesarstvo in se naselilo ob južni obali Črnega morja vzhodno od Samsuna.
Srednjeazijska ljudstva
Turčija je med sovjetsko-afganistansko vojno sprejela 3 800 beguncev iz Afganistana, med katerimi so bili Kazahstanci, Turkmeni, Kirgizi in Uzbeki s sedežem v Pakistanu. Kayseri, Van, Amasva, Cicekdag, Gaziantep, Tokat, Urfa in Serinvol so prek Adane sprejeli kazahstanske, turkmenske, kirgiške in uzbekistanske begunce s sedežem v Pakistanu, ki jih je bilo 3 800, s pomočjo UNHCR.
Kazahstanci
V Zeytinburnu-Istanbulu živi približno 30.000 Kazahstancev. Znano je, da Kazahstanci živijo tudi v drugih delih Turčije, na primer v Manisi in Konyi. V letih 1969 in 1954 so se Kazahstanci preselili v anatolijske regije Salihli, Develi in Altay. Turčija je postala dom kazahstanskim beguncem. Fundacija kazahstanskih Turkov (Kazak Türkleri Vakfı) je organizacija Kazahstancev v Turčiji. Kazahstanci v Turčijo so prišli iz Pakistana in Afganistana. Kazak Kültür Derneği (Združenje za kazahstansko kulturo) je organizacija kazahstanske diaspore v Turčiji.
Kirgizija
Na turškem območju jezera Van živijo kirgiški begunci iz Afganistana. Turčija je zaradi sovjetsko-afganistanske vojne postala cilj kirgiških beguncev iz afganistanskega območja Wakhan. 500 jih je ostalo in niso odšli v Turčijo z drugimi. Društvo za prijateljstvo in kulturo Kirgizije (Кыргызстан Достук жана Маданият Коому) (Kırgızistan Kültür ve Dostluk Derneği Resmi Sitesi) je organizacija kirgiške diaspore v Turčiji.
Leta 1982 so jih z letalom prepeljali iz Pakistana, kamor so se zatekli po sovjetski invaziji na Afganistan konec leta 1979. Njihov prvotni dom je bil na vzhodnem koncu koridorja Wakhan v Pamiru, ki meji na Kitajsko. Ni znano, koliko Kirgizov še vedno živi v Vanu in koliko se jih je preselilo v druge dele Turčije.
Turkmen
V Turčiji živi le 1.500 etničnih Turkmenov.
Tadžikistan
V Turčiji živi le 1.000 etničnih Tadžikov.
Uzbeki
V Turčiji živi 45.000 Uzbekov. V 19. stoletju so severni del mesta Konya Bogrudelik naselili tatarski Buharliki. Leta 1981 so se begunci iz afganistanskega Turkestana v Pakistanu preselili v Turčijo in se pridružili obstoječim skupnostim s sedežem v Kayseri, Izmirju, Ankari in Zeytinburnu. Uzbeki, ki živijo v Turčiji, so vzpostavili povezave z Uzbeki, ki živijo v Savdski Arabiji.
Ujguri
V Turčiji živi 50.000 Ujgurov. V Turčiji živi skupnost Ujgurov. Kayseri je v letih 1966-1967 prek UNHCR iz Pakistana sprejel skoraj 360 Ujgurov. Ujgurska diaspora s sedežem v Turčiji je imela številne družinske člane med Ujguri iz Savdske Arabije, Afganistana, Indije in Pakistana, ki so ostali, medtem ko sta UNHCR in turška vlada leta 1967 v Kayseri sprejela 75 Ujgurov, leta 1965 230 Ujgurov, leta 1964 pa še nekaj Ujgurov pod Alptekinom in Bughro. Med seboj se nikoli ne imenujemo Ujguri, ampak se imenujemo le Vzhodni Turkestanci ali Kašgarliki, Turpanli ali celo Turki. - tako pravijo nekateri Ujguri, rojeni v Turčiji.
V Istanbulu živi skupnost Ujgurov. Ujguri v Istanbulu uporabljajo mošeji Tuzla in Zeytinburnu. Za Ujgure, ki živijo v Turčiji, je značilna pobožnost.
V istanbulskih okrožjih Küçükçekmece, Sefaköy in Zeytinburnu živijo ujgurske skupnosti. Združenje za izobraževanje in solidarnost Vzhodnega Turkistana ima sedež v Turčiji. Abdurahmon Abdulahad iz Združenja za izobraževanje v Vzhodnem Turkistanu je podpiral uzbekistanske islamiste, ki so protestirali proti Rusiji in uzbekistanski vladi Islama Karimova. Ujguri so zaposleni v restavracijah Küçükçekmece in Zeytinburnu. Združenje za priseljevanje v Vzhodni Turkistan, Združenje za kulturo in solidarnost Vzhodnega Turkistana ter Združenje za izobraževanje in solidarnost Vzhodnega Turkistana so organizacije ujgurske diaspore v Turčiji.
turška ljudstva
Azerbajdžanci
Težko je določiti, koliko etničnih Azerbajdžancev trenutno živi v Turčiji, saj je etnična pripadnost v tej državi precej spremenljiv pojem. in Po podatkih enciklopedije Looklex Azerbajdžanci predstavljajo 800 000 prebivalcev Turčije. Do 300 000 Azerbajdžancev, ki živijo v Turčiji, je državljanov Azerbajdžana. V regiji Vzhodna Anatolija Azerbajdžance včasih imenujejo acem (glej Ajam) ali tat. Trenutno so največja etnična skupina v mestu Iğdır in druga največja etnična skupina v mestu Kars.
Krimski Tatari
Pred 20. stoletjem so se krimski Tatari s Krima v Turčijo priseljevali v treh valovih: Po ruski priključitvi Krima leta 1783, po krimski vojni 1853-56 in po rusko-turški vojni 1877-78. Uradno število[] krimskih Tatarov je 150.000 (v središču Eskişehirja), dejansko število prebivalcev (v celotni Turčiji) pa je lahko nekaj milijonov. Večinoma živijo v pokrajini Eskişehir in Kazan-Ankara.
Karačaj
Karačajci živijo v vaseh v Konyi in Eskişehirju.
Mešihetski Turki
V Turčiji živi skupnost meštijskih Turkov (ahiških Turkov).
Iranska ljudstva
Abdal
Skupine nomadskih in polnomadskih potujočih nomadov, ki živijo predvsem v osrednji in zahodni Anatoliji. Govorijo svoj argot in pripadajo alevijski veri.
Afganistanci
Afganistanci so ena največjih skupin nezakonitih migrantov v Turčiji. V obdobju 2003-2007 je bilo število prijetih Afganistancev precejšnje, v zadnjem letu pa se je skoraj podvojilo. Večina jih je pobegnila pred vojno v Afganistanu. Leta 2005 je bilo beguncev iz Afganistana 300 in so predstavljali precejšen delež registriranih migrantov v Turčiji. Večina jih je bila razpršena po satelitskih mestih, najbolj specifični lokaciji pa sta bili Van in Ağrı. V naslednjih letih se je število Afganistancev, ki so vstopili v Turčijo, močno povečalo, na drugem mestu za migranti iz Iraka; leta 2009 je bilo v kategoriji Irak-Afganistan opredeljenih 16 000 oseb. Kljub drastičnemu 50-odstotnemu zmanjšanju do leta 2010 so poročila potrjevala, da jih v Turčiji živi in dela več sto. Januarja 2010 so Afganistanci predstavljali šestino od 26.000 preostalih beguncev in prosilcev za azil. Do konca leta 2011 naj bi njihovo število naraslo na 10.000, s čimer bi postali največja populacija in presegli druge skupine.
Kurdi
Etnični Kurdi so največja manjšina v Turčiji, saj po podatkih Milliyeta predstavljajo približno 20 % prebivalstva, po podatkih CIA World Factbook 18 % celotnega prebivalstva oziroma približno 14 milijonov ljudi, po podatkih kurdologa Davida McDowalla pa celo 23 %. Za razliko od Turkov Kurdi govorijo iranski jezik. Kurdi živijo po vsej Turčiji, vendar jih večina živi na vzhodu in jugovzhodu države, od koder izvirajo.
V tridesetih letih 20. stoletja je bil cilj turške vladne politike prisilna asimilacija in turkizacija lokalnih Kurdov. Od leta 1984 so kurdska odporniška gibanja vključevala tako mirne politične dejavnosti za osnovne državljanske pravice Kurdov v Turčiji kot tudi nasilne oborožene upore za samostojno kurdsko državo.
Osetijci
Osetijci so se iz Severne Osetije izseljevali od druge polovice 19. stoletja, od konca kavkaške vojne. Danes jih večina živi v Ankari in Istanbulu. V osrednji in vzhodni Anatoliji je 24 osetinskih vasi. Osetinci v Turčiji so glede na zgodovino priseljevanja in dogodke, ki so sledili, razdeljeni v tri večje skupine: tisti, ki živijo v Karsu (Sarıkamış) in Erzurumu, tisti v Sivasu, Tokatu in Yozgatu ter tisti v Muşu in Bitlisu.
Perzijci
500.000 do 650.000.
Zazas
Zazi so skupnost, ki se opredeljuje kot etnični Kurdi. Njihov jezik Zazaki je jezik, ki ga govorijo v vzhodni Anatoliji med rekama Evfrat in Tigris. Spada v severozahodnoiransko skupino iranske jezikovne veje indoevropske jezikovne družine. Jezik Zaza je soroden kurdščini, perzijščini in balščinah. Natančen podatek o številu govorcev jezika Zaza ni znan. Notranji viri Zaza ocenjujejo, da je skupno število govorcev Zaza od 3 do 6 milijonov.
Evropska ljudstva
Britanci
V Turčiji živi vsaj 34.000 Britancev. Večinoma gre za britanske državljane, poročene s turškimi zakonci, britanske Turke, ki so se vrnili v državo, študente in družine dolgoročnih izseljencev, ki so večinoma zaposleni v industriji belih ovratnikov.
Nizozemska
V Turčiji živi približno 15.000 Nizozemcev.
Nemci
V Turčiji živi več kot 50.000 Nemcev, predvsem Nemcev, poročenih s turškimi soprogami, zaposlenih, upokojencev in dolgotrajnih turistov, ki kupujejo nepremičnine ob turški obali in v državi pogosto preživijo večino leta. Poleg tega se je veliko turških Nemcev tudi vrnilo in se naselilo, zato na ulicah Istanbula ni redko slišati, da Turki govorijo nemško.
Levantine
Levantinci še vedno živijo v Istanbulu (večinoma v okrožjih Galata, Beyoğlu in Nişantaşı), Izmirju (večinoma v okrožjih Karşıyaka, Bornova in Buca) in manjšem pristaniškem mestu Mersin, kjer so imeli vpliv na ustvarjanje in oživljanje tradicije opere. Znani pripadniki današnje levantinske skupnosti v Turčiji so Maria Rita Epik, francosko-levantinska Caroline Giraud Koç in italijansko-levantinski Giovanni Scognamillo. V Turčiji živi približno 35.000 Levantincev.
Stebri
V Turčiji živi le 4.000 etničnih Poljakov, ki so se asimilirali[] v glavno turško kulturo. Priseljevanje se je začelo med delitvami poljsko-litvanske skupnosti. Józef Bem je bil eden prvih priseljencev, knez Adam Jerzy Czartoryski pa je leta 1842 ustanovil Polonezköy. Večina Poljakov v Turčiji živi v Polonezköyu v Istanbulu.
Rusi
V Turčiji živi približno 50.000 Rusov. Rusi so se v Turčijo začeli seliti v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Večina jih je bežala pred gospodarskimi težavami, ki so prevladovale po razpadu Zveze sovjetskih socialističnih republik. V tem obdobju so se številni ruski priseljenci poročili in asimilirali z lokalnimi prebivalci Turčije, zaradi česar se je hitro povečalo število mešanih zakonskih zvez. V Turčiji deluje Rusko združenje za izobraževanje, kulturo in sodelovanje, ki si prizadeva za širjenje ruskega jezika in kulture v Turčiji ter za spodbujanje interesov skupnosti.
Druge manjšine
Afričani
Pred več stoletji so številni Afričani, običajno prek Zanzibarja kot Zanj in iz krajev, kot so Niger, Savdska Arabija, Libija, Kenija in Sudan, prišli v Osmansko cesarstvo in se naselili v dolinah Dalaman, Menderes in Gediz, Manavgat in Çukurova. V sodobnih zapisih so omenjene afriške četrti İzmirja 19. stoletja, vključno s Sabırtaşı, Dolapkuyu, Tamaşalık, İkiçeşmelik in Ballıkuyu. Zaradi trgovine s sužnji v Osmanskem cesarstvu, ki je cvetela na Balkanu, je imelo obalno mesto Ulcinj v Črni gori svojo črnsko skupnost. Kot posledica trgovine s sužnji in dejavnosti zasebnikov se pripoveduje, da je do leta 1878 v Ulcinju živelo 100 črncev. Osmanska vojska je med avstrijsko-turško vojno 1716-18 v svojo ekspedicijo na Madžarskem poslala tudi približno 30 000 črnoafriških vojakov in konjenikov.
Arabci
Arabcev v Turčiji je med 800.000 in 1 milijonom, večinoma pa živijo v provincah ob sirski meji, zlasti v regiji Hatay, kjer so leta 1939 predstavljali dve tretjini prebivalstva. Skupaj z nedavnimi sirskimi begunci pa predstavljajo do 5,3 %[] prebivalstva. Večina jih je sunitskih muslimanov. [] Obstaja pa tudi majhna skupina alavitov in še ena skupina arabskih kristjanov (večinoma v pokrajini Hatay), ki so v občestvu z Antiohijsko pravoslavno cerkvijo. []
Turčija je med letoma 1988 in 1991 zaradi iransko-iraške vojne in prve zalivske vojne doživela velik pritok Iračanov, saj je v državo prišlo od 50.000 do 460.000 Iračanov.
Sirci v Turčiji vključujejo migrante iz Sirije v Turčijo in njihove potomce. Število Sircev v Turčiji je bilo aprila 2018 ocenjeno na več kot 3,58 milijona ljudi, sestavljajo pa jih predvsem begunci iz sirske državljanske vojne.
Asirci
Asirci so bili nekoč velika etnična manjšina v Otomanskem cesarstvu, vendar so bili po genocidu nad Asirci v začetku 20. stoletja številni umorjeni, izgnani ali pa so se izselili. Tisti, ki so ostali, živijo v majhnem številu v domači jugovzhodni Turčiji (čeprav v večjem številu kot druge skupine, umorjene v armenskem ali grškem genocidu) in Istanbulu. Njihovo število je približno 30.000.
Judje
V Mali Aziji so judovske skupnosti obstajale že vsaj od 5. stoletja pred našim štetjem, veliko španskih in portugalskih Judov, izgnanih iz Španije, pa je konec 15. stoletja prišlo v Osmansko cesarstvo (vključno z območji, ki so del današnje Turčije). Kljub izseljevanju v 20. stoletju ima sodobna Turčija še vedno majhno judovsko prebivalstvo, ki šteje približno 20 000 oseb.
Roma
Po podatkih Milliyeta je Romov v Turčiji približno 700.000. Sulukule je najstarejše romsko naselje v Evropi. Po različnih turških in neturških ocenah naj bi bilo Romov do 4 ali 5 milijonov, medtem ko naj bi po turškem viru predstavljali le 0,05 % turškega prebivalstva (ali približno oseb). Potomci osmanskih Romov so danes znani kot Xoraxane Romi in so islamske vere.
Manjši tujec
Avstralci
V Turčiji živi kar 12.000 Avstralcev. Velika večina jih živi v glavnem mestu Ankara (približno 10.000), preostali pa v Istanbulu. Avstralski izseljenci v Turčiji tvorijo eno največjih avstralskih skupin v tujini v Evropi in Aziji. Velika večina avstralskih državljanov v Turčiji so turški Avstralci.
Brazilci
Brazilci v Turčiji so ena od zelo majhnih brazilskih skupnosti zunaj Brazilije, saj jih je približno 275. Večina Brazilcev v Turčiji dela na veleposlaništvih in/ali konzulatih v Istanbulu in Ankari, manjše število pa v zasebnih podjetjih v drugih velemestih.
Kanadčani
V Turčiji živi več kot 1.100 Kanadčanov, od katerih jih večina po podatkih Registracije Kanadčanov v tujini (ROCA) ter lokalnih kanadskih veleposlaništev in konzulatov v državi živi v Ankari in Istanbulu. V zadnjih letih se je število Kanadčanov, ki se naselijo v Turčiji, močno povečalo, država pa je še vedno ena najhitreje rastočih destinacij za Kanadčane, ki se odpravljajo v tujino. Te naraščajoče številke so povezane z naraščajočim številom kanadskih turistov, ki se vsako leto odločijo obiskati Turčijo. Leta 2009 je Turčijo obiskalo približno 150.000 Kanadčanov, kar je več kot leta 1995, ko jih je bilo 39.000.
Kitajski
V Turčiji živi majhna skupnost Kitajcev, večinoma začasnih izseljencev. Nekaj sto kitajskih študentov je vpisanih na različne turške univerze. V Turčiji živi precejšnje število muslimanskih Ujgurov, ki prihajajo iz kitajske regije Xinjiang. Od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja so v velikem številu prihajali iz severozahodnih provinc Kitajske in v okviru selitve na Bližnji vzhod so se mnogi odločili, da se naselijo v urbanih središčih Turčije. Danes so se učinkovito vključili v lokalno gospodarstvo in se ukvarjajo z različnimi oblikami trgovine.
Filipinci
Po ocenah Komisije za Filipince v tujini in filipinskega veleposlaništva v Ankari je bilo leta 2008 v Turčiji 5.500 Filipincev. Večina od teh je zabeležena kot služkinje in "čezmorski delavci", zaposleni v gospodinjstvih diplomatskih skupnosti in elitnih turških družin. Poleg tega je deset odstotkov ali približno 500 Filipincev v Turčiji kvalificiranih delavcev in strokovnjakov, ki delajo kot inženirji, arhitekti, zdravniki in učitelji. Večina Filipincev živi v Istanbulu, Ankari, Izmirju, Antaliji in bližnji okolici.
Indijanci
Indijci v Turčiji so majhna skupnost, ki šteje 300 oseb in ima približno 100 družin. Večina jih dela kot zdravniki in računalniški inženirji ali zaposleni v multinacionalnih korporacijah. Indija je v Turčiji prisotna tudi z majhnimi podjetji, in sicer prek predstavništev podjetij Reliance Industries, Tata Motors in Indorama.
Japonski
V Turčiji živi srednje veliko japonsko prebivalstvo, ki ga sestavljajo predvsem nedavni izseljenci iz Japonske in njihovi potomci, rojeni v Turčiji. Septembra 2010 jih je japonsko ministrstvo za zunanje zadeve zabeležilo 1 430. Večina Japoncev v Turčiji živi v Ankari in Istanbulu.
Pakistanci
Pakistanci v Turčiji so majhna skupnost, ki jo sestavljajo predvsem izseljenci in študenti. Veliko pakistanskih študentov študira na turških univerzah in visokih šolah. V Turčiji je tudi veliko število dolgoročnih in kratkoročnih ekonomskih migrantov iz Pakistana, ki pogosto nameravajo prečkati Evropsko unijo. Pakistan ima stalno veleposlaništvo v Ankari in generalni konzulat v Istanbulu, ki služita interesom skupnosti po vsej državi. V Turčiji študira približno 800 pakistanskih študentov.
.png){kind=small}
